Tiskane izdaje
Stopicamo v dolgi vrsti pred poštnim okencem. Kaže, da ima najmanj časa moški za mano, ki bi rad na hitro zaslužil (med prsti stiska pripravljen listek za loto). Delo poteka počasi, ker ima uslužbenka težave z računalniško povezavo.
Moški (nepotrpežljivo pogleduje na uro in proti poštni uslužbenki): »Daj, zmigi se že! ... A bo kaj do konca šihta?«
Poštna uslužbenka (očitno je, da se šele uvaja, v zadregi): »Se oproščam, ampak tale povezava s terminalom je grozno počas ...«
Moški (še bolj nestrpno, jo prekine): »Kaj terminal, kriminal! Vsakič, ko pridem, je pri tebi isto, češ nagaja terminal! Ja, ja ... Ti že nis za šalter ... nimaš pojma.« Zlobno poblisne proti njej. »Upam, da te plačajo po efektu!«
Poštna uslužbenka (hoče protestirati, vendar si premisli in uradno vzvišeno ga le premeri): »Pomirite se, gospod, tudi drugi čakajo ... Niste edini.«
Vtem se je moški namenil mimo dveh najstnic preriniti v ospredje, k okencu in takrat je iz vrste zavelo nedefinirano šelestenje. Vendar nihče ni dal glasu od sebe - razen mene, ki se mi je tudi malce že mudilo.
Jaz: »Bomo že počakali,« taktično rečem in ga odločno pogledam. »Ampak v vrsti. A ne, gospod?«
Moški (sunkovito se obrne in me prestreli s pogledom): »Samo mirno, Fatima,« reče počasi. »Da si ne boš kaj nardila.«
Barbar, zamrmram sebi v brado in zaviham nos.
»Kva praviš?« se je moški preteče obrnil, čeprav sem bila prepričana, da moje opazke ni mogel slišati, saj je bila diskretna in tiha, skoraj kot vrsta, za katero sem še maloprej mislila, da ji pripadam.
»Nič,« hitro odvrnem. »Manjka mi vaše olike.« Zavijem z očmi in z vzdignjeno glavo odkorakam ven iz pošte. Za mano pa so v sunkih privršale še besede, nekaj kot Poza ... bla si feredžo ...eee ... pa fesič ...za Suljota. HEH!
