Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kolumna bralke: Duševno bolni

Da bi se izognilo nadaljnji stigmatizaciji se je zanje uveljavil izraz ranljive skupine.

pet, 02.03.2012, 15:00
Zuzanna G Kraskova je pisateljica, pesnica, kolumnistka, prevajalka, blogerka ...

Ko govorimo o marginalizaciji in marginalnih družbenih skupinah, bi nas, kot pripadnike družbe, morda moralo začeti že močno skrbeti, kajti vsi vemo, da se razvitost posamezne družbe meri zlasti po tem, koliko je močan njen najšibkejši člen. In ta je šibak ...

V teoriji in praksi je mogoče zaslediti vrsto izrazov (marginalne skupine, socialna izključenost, socialna deprivacija, ipd.), s katerimi označujemo posameznike, ki so zaradi različnih oviranosti prikrajšani tako pri aktivnejši participaciji v družbene tokove, kot z njenimi produkti oz. storitvami. Da bi se izognilo nadaljnji stigmatizaciji se je zanje uveljavil izraz ranljive skupine. Res je, izraz je milejši, z empatičnim pridihom, vendar močno asociativen, kar nas hitro pripelje do pomislekov, k misli o implicitnemu izključevanju, saj nedvomno kaže na šibkost in (z njo pogojeno) vsesplošno insolventnost predstavnikov teh skupin. Za trditev ne potrebujemo metodoloških sledenj in raziskav, zadostuje odgovor, ki se zgodi slehernemu med nami, če si zastavimo vprašanje - kakšen občutek bi nas navdal, če bi nas uvrstili v ranljive skupine ... Iz tega sledi, da že formulacija obravnavane populacije predstavlja širši, družbeni problem.

Ne glede na izjemnost in dragocenosti (denimo izjemne sposobnosti, veščine, vrednote itn.), ki jih (torej) takoimenovane ranljive skupine imajo, prinašajo in participirajo v družbo, ne kaže, da se bo njihov družbeni (s tem tudi socialni) položaj prav kmalu izboljšal. Ne glede na darove, s katerimi bogatijo narodovo kulturo. Hja, ob pripombi darovanja se človeku kar utrne misel, se pravi, v misel vpleten starodavni rek - boj se ljudi, ki prinašajo darove ... O kakšnih strahovih je govora? O strahu glede samoohranitve? Ali o strahu pred neuspehom? Morda o strahu pred smrtjo? Ne, govorimo o tistih strahovih, pred katerimi ljudje, raje kot ne, zamižimo. Zakaj - marginalne skupine nam nastavljajo kristalno čista ogledala, podoba , ki jo v njih uzremo, pa je nedvomno zastrašujoča, prava nočna mora (pr. : kaj če me doleti ista bolezen, nesreča, kaj, če tudi sam obubožam, kaj če in kaj če!?). Zato raje lepo mižimo, čeprav ne moremo spati ... No, tega se ljudje bojimo. Temu bi se raje, in če bi se le dalo, ognili. Samoočitku in družbeni odgovornosti. Čeprav za ceno altruizma in filantropije. Večinoma, no.

Ljudje smo različni, eni prepoznamo to, drugi ono, nekaterih se drugačnost dotakne, drugih spet ne, toda ne prepoznati lastne človečnosti, pomeni živeti daleč od realnega sveta in, kar je najhuje, živeti daleč stran od sebe. Saj je človečnost primarna, edinstvena lastnost človeka, ki ga definira in osmišlja. Če tega pri sebi ne prepozna, sta nespečnost in mižanje še najmanj, kar prenaša, kajti tak človek je sebe samodejno postavil na rob, a ne na rob družbe, na rob sveta in bivanja. Nehote se je samo-marginaliziral. Je kot prazen zaslon. Kjer nenehno sneži.

Omenjena družbena neobčutljivost, razslojevanje in indiferentnost s hitrim družbenim razvojem naraščajo. Tako se je godilo, se godi in bo tako, dokler bo imela država takšno vlogo in podobo, kot jo dandanes kaže in jo že od nekdaj ima. Država kot institucija že sama po sebi določa in razume svojo držo kot zgodovinsko določeno in nedvomno pomembno, nepogrešljivo za organizirano delovanje družbe in obvladovanje družbenih tokov, ob tem pa se vedno znova pozablja (praviloma po volitvah), da družbo predstavljajo civilno prebivalstvo, državljani, sestavljeni iz posameznikov, med katere sodijo tudi pripadniki ranljivih skupin... Denimo, duševno bolnih.

Primer gospe Mete

Ne bom opisovala strašnega življenja, ki ga ima gospa Meta že dobrih petdeset let (odkar jo pesti duševna bolezen), pred tem pa je bila izjemna pletilja, njene čipke še danes bogatijo muzej domačih obrti v rojstni vasi. Ne bom omenjala niti muke, ki jih zaradi njene bolezni prestaja njena hči, ki ima tudi sama hudo obliko artritisa. Predvsem želim izraziti globok prezir do pristojnih državnih institucij, ki so odgovorne, ki imajo javna pooblastila za urejanje stanj duševno bolnih ljudi. Ravno tako bi rada izrazila tudi osuplost in zgroženost nad togostjo in otopelostjo državnega birokratskega aparata, ki vlada vsem nam z absolutno roko, ki je nedostopna, brezčutna, predvsem pa zelo mačehovska. Takšna, da vedno znova najde dovolj novih argumentov, ki nepreklicno definirajo neveljavnost vloge gospe Mete, moje sosede, s katero prosi za prostor v domu za osebe s posebnimi potrebami.

Poleti bo petindvajset let, odkar so njeni svojci uradno zaprosili za pridobitev prostora v najbližji ustanovi za tovrstne paciente. In petindvajset let je odgovor enak , soglasen in enoten iz vseh ustanov, kamor družina vloge vztrajno in še vedno s kančkom upanja pošilja. Meni osebno se zdi vzrok za neugodno rešitev vloge od vseh naštetih dejavnikov najbolj osupljiv in zaničevanja vreden. Namreč, argumenti, zakaj gospe Mete ne morejo sprejeti v nobeno ustanovo za duševno bolne, so sledeči: poleg tega, da nima urejenega zdravstvenega statusa (konkretno dodatnega zavarovanja), gospa, sodeč po naravi njene bolezni, ne predstavlja neposredne grožnje ali nevarnosti za okolico, ravno tako ni zabeleženih konkretnih primerov oziroma prijav o fizičnih napadih ali kakršnih koli ogrožanj soljudi. Tako nekako odgovarjajo iz vseh ustanov, odgovori pa so si na las podobni. Seveda napadov in groženj ni bilo, ni jih moglo biti, saj gospa Meta že petnajst let, odkar je doživela še hudo možgansko poškodbo, le za silo hodi. Po stopnišču, ko se včasih izmuzne izpod hčerinega nadzora, hodi denimo iz prvega nadstropja tudi petnajst minut, vmes pa mora počivati. Ne morem si predstavljati, da mimo nje zdrvi ne dovolj previden najstnik, takrat bo gospa Meta v hipu na svoji ciljni (ali štartni) točki - na dnu stopnišča.

Ni pomagalo, da smo že vsi sosedje stopili skupaj in se prijavili kot ogrožajoči dejavnik; referendumsko smo izglasovali, da gospo v njenem gibanju nedvomno ogrožamo in da, no, da tudi ona ogroža nas. Nekateri smo ponudili celo pomoč v obliki finančnih prispevkov, a za takšne (neredne) finančne vložke nihče v tej državi nima posluha.

Vse našteto bi se še "kak-tak" dalo prenašati, saj smo ljudje, ne?, ampak veliko, natančno, največjo težavo predstavljajo nočne epizode gospe Mete. Sicer jo osebno in po svoje povsem razumem, saj bi tudi sama tulila in krulila, vreščala in robantila, če bi se mi godila takšna krivica, in to ravno tako kot ona - ponoči!, ponoči, iz najgloblje teme in tišine, ko je povsem mirno in je vse zaspano, ko je vse (na videz) prijazno, no, takrat in nenadoma bi se razkačila in razkričala, jasno in glasno - na ves glas, da bi ta zvok v najodmevnejši in najbolj razkošni obliki razparal dvomljivo tišino, da bi ta prodorni zvok zarezal v temo, ki naj ga ponese daleč in v višave, naj ga slišijo, naj zastrižejo z ušesi vsi tisti, ki bi ga morali in ga morajo slišati, tisti, ki jim je namenjen. Ampak do danes, razen nas (nekako eno noč na teden), nejevoljnih sosedov, robantenja in hrupa ne sliši nihče. In resno začenjam razmišljati, da je to prav sumljivo ...

In tako življenje teče naprej ... Mi, ki živimo v sosednjem vhodu, ter vika in krika v takšni hrupni in neizmerno jezni noči gospe Mete ne slišimo tako neposredno, pomirjamo neprespane neposredne sosede in nekaj časa vsi skupaj zaskrbljeno zmajujemo z glavo.

SMRT VRTNICE
Povešeno
steblo vrtnice
Pogled
za veke
shrani
očitno
ideogram
v metežu
novih upanj
padajoča zvezda
zdrsne v odgovor

Čakajočega
nikoli ni

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
3 komentarji
Neznan

paparazzo

Ja, to so hude težave naše družbe - in še veliko hujše bodo. Za tovrstne bolnike pač država vedno slabše skrbi in take bolnice pokajo po šivih, pacienti spijo po hodnikih, ni dovolj osebja - skratka: vračamo se v srednji vek.
Ampak ne moreš nič.
Danes so taki časi, da šteje edino denar - sočutje je pa znak slabosti in bebavosti.
Na žalost.
----
Če se malo razumem na psihologijo, lahko ocenim, da gre v tvojem primeru za prepotentnega mladeniča, zagovornika rdečih lenuhov, podobnega ovci, ki slepo sledi...
Verjamem, da si kodrast, dolgolas mladenič, ki te je potrebno obriti tako, kot so med vojno počenjali revolucionarji.

15. marec 2012, ob 21:44:02
qweas2

Ja duševno bolni, tudi prizadeti otroci ipd - skratka dejansko najranljivejši del družbe nima nikakršnega lobija za sabo. Za njih se ne pišejo zakoni in ne sklicujejo referendumi. Ne za njih leva vlada ukinja pomoči, pomoč spreminja v kredit, jim ukinja še tisto mini pokojnino, ki jim je pripadala. Levice ne zanimajo. Levico zanimajo....no pa bodimo tiho, saj moramo biti politično korektni

02. marec 2012, ob 16:57:07
paparazzo

Ja, to so hude težave naše družbe - in še veliko hujše bodo. Za tovrstne bolnike pač država vedno slabše skrbi in take bolnice pokajo po šivih, pacienti spijo po hodnikih, ni dovolj osebja - skratka: vračamo se v srednji vek.
Ampak ne moreš nič.
Danes so taki časi, da šteje edino denar - sočutje je pa znak slabosti in bebavosti.
Na žalost.

02. marec 2012, ob 16:03:13
3 komentarji
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej