Tiskane izdaje
V teoriji in praksi je mogoče zaslediti vrsto izrazov (marginalne skupine, socialna izključenost, socialna deprivacija, ipd.), s katerimi označujemo posameznike, ki so zaradi različnih oviranosti prikrajšani tako pri aktivnejši participaciji v družbene tokove, kot z njenimi produkti oz. storitvami. Da bi se izognilo nadaljnji stigmatizaciji se je zanje uveljavil izraz ranljive skupine. Res je, izraz je milejši, z empatičnim pridihom, vendar močno asociativen, kar nas hitro pripelje do pomislekov, k misli o implicitnemu izključevanju, saj nedvomno kaže na šibkost in (z njo pogojeno) vsesplošno insolventnost predstavnikov teh skupin. Za trditev ne potrebujemo metodoloških sledenj in raziskav, zadostuje odgovor, ki se zgodi slehernemu med nami, če si zastavimo vprašanje - kakšen občutek bi nas navdal, če bi nas uvrstili v ranljive skupine ... Iz tega sledi, da že formulacija obravnavane populacije predstavlja širši, družbeni problem.
Ne glede na izjemnost in dragocenosti (denimo izjemne sposobnosti, veščine, vrednote itn.), ki jih (torej) takoimenovane ranljive skupine imajo, prinašajo in participirajo v družbo, ne kaže, da se bo njihov družbeni (s tem tudi socialni) položaj prav kmalu izboljšal. Ne glede na darove, s katerimi bogatijo narodovo kulturo. Hja, ob pripombi darovanja se človeku kar utrne misel, se pravi, v misel vpleten starodavni rek - boj se ljudi, ki prinašajo darove ... O kakšnih strahovih je govora? O strahu glede samoohranitve? Ali o strahu pred neuspehom? Morda o strahu pred smrtjo? Ne, govorimo o tistih strahovih, pred katerimi ljudje, raje kot ne, zamižimo. Zakaj - marginalne skupine nam nastavljajo kristalno čista ogledala, podoba , ki jo v njih uzremo, pa je nedvomno zastrašujoča, prava nočna mora (pr. : kaj če me doleti ista bolezen, nesreča, kaj, če tudi sam obubožam, kaj če in kaj če!?). Zato raje lepo mižimo, čeprav ne moremo spati ... No, tega se ljudje bojimo. Temu bi se raje, in če bi se le dalo, ognili. Samoočitku in družbeni odgovornosti. Čeprav za ceno altruizma in filantropije. Večinoma, no.
Ljudje smo različni, eni prepoznamo to, drugi ono, nekaterih se drugačnost dotakne, drugih spet ne, toda ne prepoznati lastne človečnosti, pomeni živeti daleč od realnega sveta in, kar je najhuje, živeti daleč stran od sebe. Saj je človečnost primarna, edinstvena lastnost človeka, ki ga definira in osmišlja. Če tega pri sebi ne prepozna, sta nespečnost in mižanje še najmanj, kar prenaša, kajti tak človek je sebe samodejno postavil na rob, a ne na rob družbe, na rob sveta in bivanja. Nehote se je samo-marginaliziral. Je kot prazen zaslon. Kjer nenehno sneži.
Omenjena družbena neobčutljivost, razslojevanje in indiferentnost s hitrim družbenim razvojem naraščajo. Tako se je godilo, se godi in bo tako, dokler bo imela država takšno vlogo in podobo, kot jo dandanes kaže in jo že od nekdaj ima. Država kot institucija že sama po sebi določa in razume svojo držo kot zgodovinsko določeno in nedvomno pomembno, nepogrešljivo za organizirano delovanje družbe in obvladovanje družbenih tokov, ob tem pa se vedno znova pozablja (praviloma po volitvah), da družbo predstavljajo civilno prebivalstvo, državljani, sestavljeni iz posameznikov, med katere sodijo tudi pripadniki ranljivih skupin... Denimo, duševno bolnih.
Primer gospe Mete
Ne bom opisovala strašnega življenja, ki ga ima gospa Meta že dobrih petdeset let (odkar jo pesti duševna bolezen), pred tem pa je bila izjemna pletilja, njene čipke še danes bogatijo muzej domačih obrti v rojstni vasi. Ne bom omenjala niti muke, ki jih zaradi njene bolezni prestaja njena hči, ki ima tudi sama hudo obliko artritisa. Predvsem želim izraziti globok prezir do pristojnih državnih institucij, ki so odgovorne, ki imajo javna pooblastila za urejanje stanj duševno bolnih ljudi. Ravno tako bi rada izrazila tudi osuplost in zgroženost nad togostjo in otopelostjo državnega birokratskega aparata, ki vlada vsem nam z absolutno roko, ki je nedostopna, brezčutna, predvsem pa zelo mačehovska. Takšna, da vedno znova najde dovolj novih argumentov, ki nepreklicno definirajo neveljavnost vloge gospe Mete, moje sosede, s katero prosi za prostor v domu za osebe s posebnimi potrebami.
Poleti bo petindvajset let, odkar so njeni svojci uradno zaprosili za pridobitev prostora v najbližji ustanovi za tovrstne paciente. In petindvajset let je odgovor enak , soglasen in enoten iz vseh ustanov, kamor družina vloge vztrajno in še vedno s kančkom upanja pošilja. Meni osebno se zdi vzrok za neugodno rešitev vloge od vseh naštetih dejavnikov najbolj osupljiv in zaničevanja vreden. Namreč, argumenti, zakaj gospe Mete ne morejo sprejeti v nobeno ustanovo za duševno bolne, so sledeči: poleg tega, da nima urejenega zdravstvenega statusa (konkretno dodatnega zavarovanja), gospa, sodeč po naravi njene bolezni, ne predstavlja neposredne grožnje ali nevarnosti za okolico, ravno tako ni zabeleženih konkretnih primerov oziroma prijav o fizičnih napadih ali kakršnih koli ogrožanj soljudi. Tako nekako odgovarjajo iz vseh ustanov, odgovori pa so si na las podobni. Seveda napadov in groženj ni bilo, ni jih moglo biti, saj gospa Meta že petnajst let, odkar je doživela še hudo možgansko poškodbo, le za silo hodi. Po stopnišču, ko se včasih izmuzne izpod hčerinega nadzora, hodi denimo iz prvega nadstropja tudi petnajst minut, vmes pa mora počivati. Ne morem si predstavljati, da mimo nje zdrvi ne dovolj previden najstnik, takrat bo gospa Meta v hipu na svoji ciljni (ali štartni) točki - na dnu stopnišča.
Ni pomagalo, da smo že vsi sosedje stopili skupaj in se prijavili kot ogrožajoči dejavnik; referendumsko smo izglasovali, da gospo v njenem gibanju nedvomno ogrožamo in da, no, da tudi ona ogroža nas. Nekateri smo ponudili celo pomoč v obliki finančnih prispevkov, a za takšne (neredne) finančne vložke nihče v tej državi nima posluha.
Vse našteto bi se še "kak-tak" dalo prenašati, saj smo ljudje, ne?, ampak veliko, natančno, največjo težavo predstavljajo nočne epizode gospe Mete. Sicer jo osebno in po svoje povsem razumem, saj bi tudi sama tulila in krulila, vreščala in robantila, če bi se mi godila takšna krivica, in to ravno tako kot ona - ponoči!, ponoči, iz najgloblje teme in tišine, ko je povsem mirno in je vse zaspano, ko je vse (na videz) prijazno, no, takrat in nenadoma bi se razkačila in razkričala, jasno in glasno - na ves glas, da bi ta zvok v najodmevnejši in najbolj razkošni obliki razparal dvomljivo tišino, da bi ta prodorni zvok zarezal v temo, ki naj ga ponese daleč in v višave, naj ga slišijo, naj zastrižejo z ušesi vsi tisti, ki bi ga morali in ga morajo slišati, tisti, ki jim je namenjen. Ampak do danes, razen nas (nekako eno noč na teden), nejevoljnih sosedov, robantenja in hrupa ne sliši nihče. In resno začenjam razmišljati, da je to prav sumljivo ...
In tako življenje teče naprej ... Mi, ki živimo v sosednjem vhodu, ter vika in krika v takšni hrupni in neizmerno jezni noči gospe Mete ne slišimo tako neposredno, pomirjamo neprespane neposredne sosede in nekaj časa vsi skupaj zaskrbljeno zmajujemo z glavo.
SMRT VRTNICE
Povešeno
steblo vrtnice
Pogled
za veke
shrani
očitno
ideogram
v metežu
novih upanj
padajoča zvezda
zdrsne v odgovor
Čakajočega
nikoli ni
