Kolumna bralke: Hektičnost ne-vernikov

Ker nam je znano, da se v duhovščini in politiki vse vrti okoli eruptivnosti ...

Objavljeno
23. januar 2012 15.29
Posodobljeno
23. januar 2012 17.00
Zuzanna G. Kraskova
Zuzanna G. Kraskova

S to gorečnostjo, ki se kuha okoli referenduma o Družinskem zakonu  je pravi križ (se pravi hudič), celo do te mere, da pri človeku iz dolgoročnega  spomina potegne od boga pozabljene pripetljaje, ki običajno  pod pahljačo nezavednega lepo dremajo in sanjarijo, a zdaj predramljeni kličejo, da nalijmo si (kakorda in sepravi) čiste pitne vode, pobratimo se in posestrimo ter v imenu vse-mogoč-(n)ega in v prid zveličanja duše, tako, kot se to za prave vernike spodobi, srknimo iz posvečenega keliha (s)pozabe.

Znano je, da se v duhovščini in politiki vse vrti okoli človeške eruptivnosti, drugače rečeno, znano je, da vse temelji bodisi na človekovi monogamnosti (!) bodisi na njegovi hetreoseksualnosti (!), heh, no, mimo slednjega paradoksa sicer lahko gremo, mimo čiste seksualnosti pa ne moremo. Torej ne moremo zaobiti Freuda.

Prepričana sem, da bi ravno Freud znal odlično steoretizirati tole referendumsko zadrego, v smislu pobud in v smislu argumentov. Če se morda malce dotaknem njegovega obravnavanja sublimacije, katera je, predvidevam, tudi paradni konj zaobljubljenih duhovnih očetov (seveda, mišljeno teoretično:), moram k temu dodati, da, kot je znano, je svojo slovito teorijo človekovega psihosocialnega razvoja utemeljil ravno na seksualnih vzgibih otroka. Ne pomeni, da je teorija najboljša, a vsekakor je najslavnejša. In najpraktičnejša :)

No, in v vrtincu omenjenih aktualnih dogajanj se mi je v spomin privrtel pripetljajček, ki je dodobra pretresel meni do takrat znane seksualne teorije (katere avtorstvo so si delile sestra in njene sošolke - Freudove teorije, žal, te frajle takrat še niso poznale, kar je škoda, bila bi mi, pa tudi njim prihranjena marsikatera nevšečnost), in ta dilem se me je držala tja nekje do osmega leta. Zgodila pa se je dosti prej.

Kot vemo, malčki starejšim (sploh pa starejšim bratcem in sestricam) slepo verjamejo. Posedujejo pa tudi posebno rahločutnost, s katero natančno začutijo odtenke razlik (v govoru) med odraslimi (ali vsaj večjimi od njih samih). Ravno tako že v zgodnji starosti hočejo biti svojim starejšim bratom ali sestram na las podobni. Seveda si le-ti prizadevajo majhnim pokazati, da so dosti bolj pametni, da so bolj pogumni, bolj priljubljeni, skratka od mlajših so vse bolj. Njihov besednjak pa je prava pravljica, kajti poznajo nešteto čudovitih in čudežnih besed, kar je za male pojem  »pametnosti«, saj sami z izrazi in vitalnimi frazami še ne operirajo, in ki so, vsem dobro znana vrata v družbeno priljubljenost. Pa bi jih radi tu in tam uporabili, vendar se morajo pred tem revčki naučiti govoriti.

In ravno pri frazah se je zgodila ena mojih jezikovnih pustolovščin. Imam sestro, starejšo sedem let, in zdi se, bo to ostala za vedno, saj se še danes dostikrat sklicuje na to referenco. Bila je uspešna športnica, prekipevala je od energije in bila simpatično športno robustna, njen besednjak pa je bil temu primeren. Izrazito. Najina starša nista bila ravno zgledna vernika, zato pa je bila babica pobožna za vso družino in je naju s sestro silila ob nedeljah (natančno vsako nedeljo) k verouku. Čeprav ni živela z nami, je imela glede verske vzgoje na vso družino močan vpliv. Vedno, ko je hotela imeti svoj prav, je zatrjevala, da ona že ve, da ona ja ima Sveto pismo praktično v mezincu, dokler nismo otroci zrasli do obdobja, ko smo vsebino mezinca hoteli preveriti (in prevetriti) tudi v praksi. No, zahvaljujoč izidu tega metodološkega dokazovanja smo se končno lahko njeni verski gorečnosti (nekateri) zelo in odločno uprli.

Čeprav sem bila stara le 3 leta in pol, se dobro spomnim tiste pomladne nedelje. Celo večnost sem stopicala poleg sestre, ki je na cerkvenem dvorišču, pred uro verouka na veliko razpravljala s prijateljicami okoli pesmice, ki so se jo (tako mi je rekla) na verouku učili. Pesmica se mi je zdela interesantna, lahko zapomljiva in izrazna, sodeč pa po hihitanju deklet tudi zelo zabavna, torej to ne more biti slabo, sem pomislila. Pa še v cerkev sodi, saj se v njej nekajkrat omenja Jezus in Marija, zato sem napela ušesa, bolje prisluhnila, potem pa verze ponavljala za dekleti. Vsebovala pa je tudi nekaj, meni neznanih besed, ki so bile, se mi je zazdelo, najpomembnejše, saj so nekako sodile - pasale skupaj (temu bi danes rekla rima). Končno je na fari zazvonil zvonček in otroci smo se zgrnili v poslopje za cerkvijo k verouku. Ta dan je bil menda nek preizkus pred birmo in otroci so morali pred župnikom še zadnjič, za trening, zrecitirati svoj slavospev, ki ga bodo predstavili na slavnostnem dogodku. Vsi okoli mene so prepevali ali recitirali, in če takole od daleč pogledam in se vživim v oni trenutek, se mi še danes zdi navdihujoč in nadvse ganljiv ob tolikšni predanosti čistih mladih duš-ovčic. Pa toliko novih besed, mi je mrgolelo po glavi, ki so jih tisti bogaboječi otroci - ne govorili, oni so jih peli! Sijajno. In zelo bogupredano (čeprav sem malce sumila, da se vdanost izkazuje župniku in ne bogu). Vtem je prišla na vrsto moja sestra, vendar ni takoj začela. To se mi je zdelo čudno, saj so otroci pri verouku - zahvaljujoč strogim farskim pravilom znali zrecitirali pesmice v nulo. Ošvrknila sem jo in opazila, da mečka zato, ker mrzlično brska po zvezku. Morda zaradi prejšnjega vzhičenja, morda zato, ker sem želela starejšo sestro rešiti iz zadrege, morda pa zaradi novih besed, ki sem jih želela oznaniti svetu, sem z dvignjeno roko planila kvišku in dahnila »lahko jaz?«

Do smrti ne bom pozabila radostnega župnikovega obraza, ki me je milo pogledal z naklonjenostjo prikimal, ustnice pa raztegnil v širok tanek nasmešek. Ko sem dobila besedo, sem zaprla oči, da imam pesmico pred očmi, potem pa miže, navdihnjeno zdeklamirala pesmico, ki sem se je maloprej naučila pred faro.

Recitirala sem vse glasneje, vse bolj zavzeto in vse bolj razneto, medtem pa čutila, kako se iz globočin v meni na površje dviguje ponos. In z njim veselje. Pristno veselje. Vesela radost. :) ... A hipoma se je vse spremenilo. Zlasti zaradi tega, ker sem na koncu pozabila reči amen, za kar pa krivim predvsem panično stopnjujoče se sestrino dreganje. Toda sprememba se ni zgodila le zaradi amena. Med sestrinim zadnjim, nadvse grobim sunkom, sem še vedno napol mižala, lahko pa sem slišala - huronski smeh otrok, ki je odmeval po farski učilnici. Smeha sem se razveselila, kajti spraviti ljudi v iskren smeh ni mačji kašelj, se pravi tak humorist ne more biti vsak.  Navdušeno sem odprla oči in se tudi sama zasmejala, medtem pa se skušala osvoboditi bolečega, neženstvenega sestrinega prijema. Vlekla me je proti izhodu in se medtem čez ramo župniku v zadregi opravičevala ...  Da ona ni kriva! (Seveda ni bila, zato je kar bežala s prizorišča!)

Dogodek sem v celoti razumela šele v prvem razredu osnovne šole. Da je sestra zvalila bistveni del krivde name pa sem dojela takoj, ko je babici (ki sem ji, bajdvej - s tem dejanjem menda strla večji del pobožnega srca in me zato - poleg ostalega - nikoli več ni pretirano marala), da prehiti župnika, raportirala o pripetljaju in moji sramoti. Naj sklenem: pred obrazom božjim sem mladim bodočim vernikom/faranom in župniku osebno zrecitirala najbolj opolzko, najbolj pohujšljivo in najnespodobnejšo pesmico o spolnem življenju Matere božje, takšno, kakršna v božjem hramu ni bila in nikoli ne bo (naglas) izrečena (niti v odlomkih, kje šele v celoti).

A nekaj se mi zdi zanimivo še danes zanimivo, kar se seveda popolnoma sklada s človekovo težnjo po popolnosti in to je sledeče: ves čas, ko me je tistikrat sestra vlekla/rinila stran od božjega obličja, me je žrlo, zakaj to počne, preblisnilo me je, da očitno zato, ker sem med deklamiranjem naredila napako, saj sem trikrat zaporedoma vzkliknila fuck - in ne kot je bilo v originalu, po katerem bi morala vzklikniti le dvakrat.

Dogodek pa je bil in ostal ena mojih najdragocenejših izkušenj tudi glede kasnejših ideoloških dilem - terjal je namreč nauk - ne glede na dejstvo, da so vsi po vrsti - od boga, do župnika, do svojcev in faranov nadme tisti dan klicali peklo in žveplo - sem to nekako znala prenesti (sama). Ni vraga, da je neka raven že takrat delovala, najbrž tista, ki mi/nam pomaga prestati človeške omejenosti še danes.   

Za konec morda še besedica o farizejstvu in kesanju: Sicer se tega dejstva sramujem in mi ni vseeno, ko tu in tam ugotovim, da so verzi iz pesmice še vedno jasno zarisani v moj spomin, toda, če jih že ne morem pregnati, jih skušam vsaj ignorirati.

Kar se pa tiče farizejev, teh res ne manjka. Samo-registriranih jih je že štirideset tisoč ...

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.