Kolumna bralke: Zaporniški stereotipi

Zaradi duševnih stisk, ki jih nekdanji obsojenci doživljajo zaradi stigmatizacije, se pogosto zatekajo v samoto.

Objavljeno
04. april 2014 22.14
jsu/Zapori Povšetova
Zuzanna G. Kraskova
Zuzanna G. Kraskova

V ZPKZ in CSD je evidentirano, da veliko oseb z izkušnjo zapora trpi za disocialno motnjo. Disocialna motnja sodi v motnje osebnosti in vedenja v odrasli dobi, po MKB je uvrščena v F60.2.

Za oceno psihopatije se najpogosteje uporablja lestvica, ki jo je sestavil kanadski psiholog Robert D. Hare. Po lestvici se ocenjuje posamezna značilnost s številko 0, 1 ali 2, končni rezultat pa poda oceno o verjetnosti ponovnega kaznivega dejanja ali možnosti rehabilitacije.

Lastnosti disocialnih oseb je razdelil v dve skupini: Osebnostni (osebno poveličevanje, patološko laganje, nezmožnost empatije, manipulativnost, brezčutnost itn.) in emocionalni vidik (nenehna potreba po stimulaciji, parazitski način življenja, šibka kontrola vedenja, impulzivnost, spolna promiskuiteta itn.):

Disocialne osebe družba stereotipno uvršča v psihopatske osebnosti, takšno, ustaljeno mnenje pa se najbolj drži oseb z izkušnjo zapora.

Pojem psihopat, ki izvira iz grške besede: psycha - um, duša in pathos - bolezen, kar v dobesednem prevodu pomeni »bolan um«, se na splošno uporablja za osebo z disocialno osebnostno motnjo. Osebe z osebnostno motnjo (OM) redko poiščejo zdravniško pomoč.

Velika večina teh oseb je kazensko obravnavana, pogosto že v najstniških letih, ki je velik del življenja preživela v prevzgojnih in kazenskih inštitucijah. Disocialne osebnosti so zaradi specifičnih značajskih lastnosti prepoznavni, vendar ne praviloma.

Zmožnost šarmantnega pristopa in pogosto tudi nadpovprečne inteligentnosti jim omogoča, da z lahkoto vzpostavijo stike z ljudmi in tako dosežejo svoj cilj. Zaradi očarljivega značaja ne pridejo vsi navzkriž z zakonom, ampak lahko dosežejo ugledne družbene položaje; najdemo jih med političnimi in militarističnimi funkcionarji, ustvarjalci, znanstveniki itn.

Na življenje disocialnih osebnosti najbolj vplivata nezmožnost ohranitve čustvenega razmerja in nezmožnost učenja iz lastnih izkušenj oziroma napak. Praviloma se zatekajo v čustveno izsiljevanje, zato niso zmožni ustvariti dolgoročno čustveno razmerje.

Forward pravi: »Čustveno izsiljevanje je zelo učinkovit način izigravanja ljudi.« (Forward, 1997:10) Ko jih okolica sčasoma prepozna, jih označi kot brezvestne, neodgovorne in razdiralne.

Zaradi duševnih stisk, ki jih nekdanji obsojenci doživljajo z vidika stigmatizacije in družbenega izključevanja, se pogosto zatekajo v samoto, a zaradi nizke samopodobe bivši zaporniki v osamitvi še bolj trpijo. Čeprav samota predstavlja izbiro življenjskega sloga vsakega posameznika, javno mnenje o ljudeh, ki se zatekajo v samoto pravi, da so na družbenem robu - marginalci.

Glede disocialnosti, s katero družba z veseljem etiketira obsojence in nekdanje zapornike pa bi imela pripomniti sledeče: ni potrebno pogledati širše, le ozrimo se okoli sebe, prelistajmo časopise, oglejmo si aktualne novice, skratka s prostim očesom lahko zaznamo, da okoli nas mrgoli disocialnih dejanj, odločitev in postopkov, ki imajo in bodo imeli usodne posledice na družbene razmere. O katerih disocialcih bi torej morali govoriti?