Za nekdanje/sedanje konkvistadorje, se pravi, narode s pustolovskim duhom in z megalomanskimi ambicijami širjenja državnega ozemlja, se slogan tujega nočemo - svojega ne damo sčasoma, a praviloma spreobrne v malce drugačno formo - tuje hočemo, svojega ne damo.
Za teritorialno manjše države, s skromnejšim številom državljanov zgoraj navedeni slogan ne pride v poštev, zato pa se zaradi navidezne ogroženosti krepi, če ne direktna pa implicitna nestrpnost do tujcev. To zgodovinsko dejstvo, ki je z zakoni demokracije dovoljeno in legalno, je skrito v razpokah domoljubja, ždi v podzavesti slehernega posameznika in vpliva na njegovo ravnanje in odnos do soljudi in do sobivanja z drugačnimi, predvsem na ravni sprejetja in izključevanja.
Predstavniki populacije, ki se z drugačnostjo spoprijemajo na socialni pa tudi človekoljubni ravni, nazorov politike izključevanja ne bodo in ne morejo sprejeti, tisti del populacije, ki opresijo izbere kot dinamo za doseganje različnih ciljev, pa zna to asocialno politiko obrniti sebi v prid (dostikrat v materialnem smislu).
A če ta del populacije drugačnost le (navidezno) sprejme, potem nujno od nje nekaj pričakuje, saj meni, da je sama boljša od tako imenovanih prišlekov in če jih bo vztrajno vsaj ignorirala, bo takšna tudi ostala. Vodena torej s slednjo idejo o lastni višji kakovosti, državljanskih pravic ljudi drugih narodov in narodnosti ne priznava in jih ne želi imeti za enakovredne svojim.
Lastne ogroženosti in bojazni pred drugačnim (denimo boljšim), ki igra v celotnem procesu nestrpnosti in razslojevanja družbe nesporno primarno vlogo, ta populacija nikoli ne omeni. Niti razočaranja, ker in če so morda tujci s svežimi pristopi dvignili njihova lastna pričakovanja. Napredek, razvoj in novosti jih v tem primeru ne zanimajo. Čeprav je jasno, da je odklanjanje v resnici mnogo več kot le ksenofobija. Je mogočen strah. In razlaga o patriotizmu, vzdrževanju tradicije in pripadnosti različnim ideologijam (npr. religiji), družbenim normam in navadam svojega ljudstva, je zgolj obzidje, za katerim se skriva.
Ko sem se pred leti odpravljala v Ljubljano študirat, sem v Novem Sadu na sprejemnih izpitih spoznala prijetno slovensko dekle, Mojco. Skupaj sva se učili in večino časa preždeli skupaj.
Naj dodam, da sva sprejemce opravili nesprejemljivo, zato sem se odpravila poskusit srečo še v Bratislavo in Ljubljano, a čeprav mi je v obeh mestih uspelo narediti sprejemne izpite, sem se odločila za Ljubljano, že takrat sem jo imela očitno posebno rada - skratka, Ljubljana je moje mesto :).
Toda Mojca se v Slovenijo ni vrnila z mano. Ne, ostala je v Novem Sadu, ker je spoznala mladeniča, ki je danes njen življenjski sopotnik in oče njenih treh otrok.
Takrat, pred mojim odhodom v Ljubljano, sva se ob slovesu smejali, češ, da mi ona izroča malce prostora v Sloveniji, jaz pa ji zapuščam svojega v Vojvodini. Sanjalo se nama ni, kako resna in z zgodovinsko težo obremenjena bo nekoč ta dobrohotna vzporednica oz. nedolžno trgovanje z ozemljem. Saj se ga še dandanes, ko se slišiva, spomniva - v prispodobi nauka, navdihnjenega z vesoljskimi zakonitostmi: danes zvezda, jutri črna luknja.
MISTIFIKACIJA
Napet
v grožnjo
izziva
podlost drugih
Prekasto gleda,
od kod se je vzel
ta smeh hijen.
Pesem iz zbirke Alohton
(Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.)
Kateri so izzivi in pasti nove politične podobe Slovenije? Foto: Leon Vidic/Delo