Tiskane izdaje
Tina Milostnik Valenčič je v času svojega bivanja na Poljskem in pripravljanja številnih novinarskih prispevkov odkrila veliko zanimivih informacij. Med drugim pravi, da imajo ljudje v Sloveniji bolj slabo mnenje o Poljski.
Valenčičeva pravi, da bi se večkrat odpravila v Slovenijo, saj jo rado daje domotožje, vendar pa je vračanje v domovino precej odvisno od letalskih povezav in cen vozovnic. Neposredne letalske povezave s Slovenijo ni, zato potovanje domov ponavadi vzame pol dneva. Na njeno srečo, saj jo letenje precej straši, namerava slovenski letalski prevoznik aprila prihodnje leto znova vzpostaviti neposredno povezavo med Ljubljano in Varšavo; in to po dokaj zmerni ceni. Alternativa je tudi vlak, a bi petnajsturna vožnja predstavlja prej izziv kot udobno potovanje. Sicer pa so cene vlaka pogosto višje od letalskih vozovnic.
Polonezi le še zgodovina
Valenčičeva se vrača domov enkrat na tri mesece. Zaupa nam, da domače najbolj zanima, kako se na Poljskem živi; bolje ali slabše kot v Sloveniji. Priznava, da ima kar nekaj njenih slovenskih znancev še vedno precej slabo mnenje o državi, iz katere so pred dvajsetimi leti v polonezih k nam na morje drle kolone turistov s pisano prtljago. Vedno jim rada pove, da je življenje na Poljskem, če ne že bolje, vsaj zelo podobno slovenskemu. Nič več dolgih vrst, ki so si jih iz obiskov pred desetletjem ali dvema zapomnili slovenski turisti. Nič več slabih avtomobilov domače izdelave, pač pa precej zavidljiv vozni park. Nič več pomanjkanja evropskih dobrin, med katere sodi vegeta. Pravzaprav je vsega toliko preveč, da je vsakemu takoj jasno, da je Evropa prišla v Poljsko hkrati kot v Slovenijo.
Poljaki odločnejši od Slovencev
Razlike med Poljsko in Slovenijo v materialnem ali evropskem smislu skorajda ni. Kultura in jezik sta podobna, hrana je podobna, razmišljanje ljudi je primerno skupni slovanski mentaliteti. Sicer pa Valenčičeva meni, da so Poljaki gotovo bolj trmasti in odločnejši od Slovencev, vsaj pri uveljavljanju državnih interesov. In nadaljuje, da je za to deloma krivo tudi njihovo število. Osemintridesetmilijonski narod se pač ne more primerjati z dvema milijonoma ljudi. Po izkušnjah sodeč so Poljaki tudi eden izmed bolj iznajdljivejših narodov. Nenazadnje so si večino javne infrastrukture uredili z evropskim denarjem, kar pomeni, da so znali obilno izčrpati sredstva, ki jih je ponujala EU. »Upam si tudi trditi, da so nas po gospodarski in razvojni plati kar lepo prehiteli. Kar pa seveda ne pomeni, da država nima svojih minusov. V zdravstvu, denimo, morajo ljudje kar nekaj zdravil, tudi tistih na recept, doplačevati. Ni treba posebej poudarjati, da si mnogi, posebej starejši, takšnih stroškov z majhnimi pokojninami (200 evrov ali celo manj) ne morejo privoščiti. Tako se mi je že zgodilo, da me je na ulici za denar za zdravila prosila urejena starejša gospa, ki si doplačila tablet za srce preprosto ni mogla privoščiti.«
Stroški stanovanj nižji kot v Sloveniji
Valenčičeva je raziskala tudi področje šolstva. Pravi, da imajo učitelji precej nizke plače. Zaslužijo le okrog petsto evrov. V Varšavi plačnih razlik morda ni mogoče zaznati, ker se kot glavno mesto precej razlikuje od preostanka Poljske. Tukajšnje plače dvigujejo povprečje. Ker pa so cene živil in oblačil precej podobne slovenskim, oziroma le kakšnih 15 odstotkov nižje, je življenje za Poljake precej drago. Njena poljska prijateljica ji je sicer pojasnila, da skozi mesece nekoliko laže shajajo, ker so stroški vzdrževanja stanovanj bistveno nižji. Precej nižje so položnice za vodo, elektriko in kurjavo, tako da se ti stroški v družinskem proračunu bistveno bolj poznajo.
Sklepanje prijateljstev
Sklepanje znanstev s Poljaki ni lahko predvsem zaradi jezikovnih ovir. Sporazumevanje v angleščini je dokaj slabo, predvsem med starejšimi, ta jezik bolje obvlada mlajša generacija. Valenčičeva pravi, da sta z možem po prihodu na Poljsko imela kar nekaj težav s taksisti, trgovci, celo s frizerji. Poljščina je namreč v nekaterih besedah zelo podobna slovenščini ali bolj hrvaščini. Težava je v tem, da nekatere besede zvenijo podobno, imajo pa povsem drugačen pomen. Mož je denimo želel dopovedati frizerju, naj ga ostriže manj in mu pusti daljše lase. Vendar pa poljska beseda »duže« ne pomeni daljše, ampak več. Tako je mož prišel domov skorajda povsem ostrižen. Sama pa je v restavraciji naročila jagode, dobila pa borovnice, saj poljska beseda jagoda pomeni slovensko borovnico. Še danes pa se težko privaja na uro, saj so besedo za uro podaljšali v hrvaško leto. Ena ura je namreč po poljsko »jedna godzina«. Zanimiva je tudi prigoda, ko je nekega dne prinesla domov piškote, na katerih je pisalo pasja radost. No, v resnici so bili piškoti povsem človeški, na ovitku pa sta bili besedi »pasja« (strast) in »radošć« (radost).
Z novinarko Tino Milostnik Valenčič sva se spoznali na slovenskem večeru, ki ga je organiziralo slovensko veleposlaništvo. Seveda pa se v novem okolju socialna mreža znanstev hitro širi. Sprva je treba poiskati Slovence, ki živijo ali delajo na Poljskem, potem pa mnogo njihovih poljskih znancev postane tudi naših. Valenčičeva dodaja, da so Poljaki po njenih izkušnjah sicer bolj zaprti ljudje, dokler ne prebiješ lupine. Potem se izkažejo za duhovite in odprte ljudi, ki se radi nasmejejo tudi šalam na svoj račun.
