Postali smo sužnji trgovcev, pravnikov in kvazi-ekonomistov. Poglejte zakaj. Ko sem bil otrok, je bilo takole ...
• rodili smo se normalni in preživeli, čeprav so naše matere jedle andole, ko jih je bolela glava, jedle hrano iz konzerv, kadile in delale do zadnjega dne nosečnosti in nikoli niso bile testirane zaradi sladkorne;
• takrat niso obstajala opozorila „hranite izven dosega otrok" na stekleničkah z zdravili, vratih in omarah. Če je komu pri desetih ali enajstih letih, ušlo, je lulal v posteljo in ne v pampers;
• vozili smo se v avtih brez varnostnih pasov in varnostnih blazin, na kotalkah in kolesih nam ni bilo treba nositi čelad;
• vodo smo pili iz cevi za zalivanje vrta in ne iz plastenk, kupljenih v trgovinah velikih trgovskih verig, stekleničko cockte smo delili s prijatelji in nihče ni umrl zaradi tega;
• jedli smo mlečne sladolede, bel kruh in pravo surovo maslo, pili razne kole, ki so tudi takrat bile polne sladkorja - pa nismo bili debeli, ker smo se stalno igrali zunaj ;
• zjutraj smo šli ven in se zunaj igrali cel dan ,dokler se niso prižgale ulične svetilke - vse igre, katere si lahko izmisli otroška domišljija: ravbarje in žandarje, partizane in Nemce, skrivalnice, lovljenje, kavboje in indijance in (op. p./dodano) za vse igre smo izdelovali priročne igrače sami v garažah in kleteh z orodjem naših očetov;
• pogosto nas starši niso našli po cel dan in nikoli ni bilo težav;
• cele dneve smo preživeli v izdelovanju trikolesnih vozičkov in seveda pozabili na zavore, po padcih, zlomljenih prstih in rokah smo se naučili rešiti težavo;
• nismo imeli namišljenih prijateljev niti težav s koncentracijo v šoli. Niso nam dajali tablet proti hiperaktivnosti, nismo imeli šolskega psihologa in svetovalca, pa smo vseeno končali razne šole;
• pred našimi šolami niso prodajali drog ;
• nismo imeli Nintenda, Playstationa, X-boxa, kupe video- in računalniških igric ter več kot 99 kanalov na TV (dodatek p.: T2 ima 253 kanalov), nismo imeli videorekorderjev, računalnikov interneta, chatroom-ov ...;
• imeli smo prave, žive prijatelje in šli ven, da smo se z njimi družili;
• padali smo z dreves, se urezali na steklu, si zlomili zob, nogo ali roko, vendar naši starši (op. p.: ali učitelji!) niso zaradi tega nikoli morali na sodišče;
• igrali smo se z loki in puščicami, delali katapulte, metali petarde in vse preživeli brez posledic (op. p.: delal sem »ognjene oblake« - v metrsko cev natočiš bencin, na eni strani prižgeš in v drugo stran močno pihneš. Efekt je neverjeten: ogromen ognjen oblak, iz katerega dežuje ognjen dež in spremlja ga glasen pisk. V temni ulici počakaš soseda z avtom in pred njim pihneš v cev - za crknit od smeha ... kako človek pobegne iz avta in teče čez polje .. ter se vrne čez 20 minut. Po tleh smo se valjali od krohota.);
• do prijateljeve hiše smo se zapeljali s kolesom ali šli peš, pozvonili pri vratih in enostavno vstopili v hišo, da bi se družili s prijateljem;
• če smo imeli težave z zakonom, starši niso plačevali kavcije, da bi nas izvlekli - še prevečkrat so bili strožji od zakona;
• zadnjih 50 let je bilo najbolj plodovitih v zgodovini človeštva - vodili so nas idoli Tito, Che, Gadafi, Kennedy;
• naša generacija je dala največje znanstvenike in izumitelje do danes (danes pa človeški um nadomeščajo računalniki - op. p.);
• imeli smo svobodo, pravico do napak, uspeh in odgovornost ter smo se naučili živeti s tem;
• če pripadaš tej generaciji, ti čestitam;
• odraščali smo kot pravi otroci, preden so odvetniki in države začeli odrejati, kako je treba živeti ;
• mogoče ne bi bilo napak pokazati to otrokom, da bi vedeli, kako so odraščali njihovi starši - v resnični SVOBODI!
Ja to je ta filmček. Pri prevodu sem si vzel veliko svobode. Ne jezite se zaradi tega, ker sem hotel le dopolniti vsebino.
Resnično je temu bilo tako in še nikoli nismo bili taki sužnji v lastnih državah, kot smo to danes ... s tem, da mladi tega sploh ne vedo, ker so jim sprali možgane in jih prepričali, da je ta „demokracija" tisto pravo, tista resnična svoboda, katere naj bi prej v »teroristični SFRJ« ne poznali - pa temu ni tako ... prej je bila res svoboda. Čudno - ali ne?
Dodal bi še to, da moja generacija ni doživela nikakršne ukleščenosti železne zavese. Tako kot v vseh drugih državah smo za potovanja potrebovali potne liste in z njimi potovali, kamor smo hoteli. Prosto smo se gibali po Evropi in svetu - celo veliko bolj kot državljani ZDA, ki so imeli prepovedan ali omejen dostop v marsikatero državo. To, da nam danes potni listi niso potrebni za potovanje po EU, je oslarija brez osnove, saj smo veliko, veliko bolj nadzorovani, ne glede na svobodo gibanja, kot kdajkoli v zgodovini.
Za konec: cel svet je vedel za Jugoslavijo - pa ne zaradi kakšnega terorja nad prebivalstvom - za Slovenijo ve le redko kdo. Celo med zelo izobraženimi.
Jurij Korošec, Ljubljana
Prost prevod iz filma