Jurij Korošec, Ljubljana
Začelo se je.
Otroci, oblečeni v razne maske, zvonijo in pojoče sprašujejo:
„Imate kaj za pusta-hrusta?"
Povsod takoj dobijo slaščice ali malo drobiža že zato, ker so „lepe maske".
Ampak pri meni ne.
Ko odprem vrata jaz in zaslišim pojoče „A imate kaj ... ?", si nadenem hudo resen in strog obraz in s trdim glasom rečem: „A tko - kaj? Vi bi kr neki - tkole mal fehtal. Sam veste, pr men to ne gre tko. Sam z nč je sam nč!"
Otroci me prestrašeno gledajo, jaz si grizem v ustnice, da se ne bi začel režati na vsa usta, še bolj grdo pogledam: „Alo, dejmo - zapojte ...„
Otrokom zastane dih.
„Kaj je zdej - a znate pet?"
Kimajo.
„Alo, pol pa dejmo - himno!"
Madona, ne vem, kaj je otrokom, ampak vsi in vedno vprašajo: „Kero ..?"
„Koko, kero - avstralsko! A' jo znate?"
Popoln šok ... Otroške očke se že nevarno svetlikajo in obetajo solzice.
„Maaa neeee - kaj vam je? Našo - jasno!" jih malce pomirim.
In od strahu malce tresoči glaski začnejo: „Živeee naj vsiii narooodiii ... „
Glaski postajajo močnejši in vedno bolj odločni, samozavestni
„... ki hrepeneeee ..."
Po prvi kitici sežem v žep in razdelim bombone.
Olajšano prenehajo peti in mi še pomahajo v pozdrav.
Po moje si mislijo: „Norc stari .."
Ampak še prekmalu bodo zvedeli, kje živijo, in da res „sam-z-nč-je-sam-nč".