Tiskane izdaje
Pod članki se komentatorji pretežno delijo v tri skupine: tiste, ki se na tragedijo odzivajo cinično v smislu »kaj pa otroci, ki umirajo na bližnjem vzhodu zaradi ameriške imperialistične politike«. Seveda je tem komentantorjem malo mar za bližnjevzhodne otroke, ki jim predstavljajo le priročno antiameriško floskulo, prav tako pa ne vedo skoraj nič o kompleksni situaciji, skozi katero se prebijajo arabske države zadnje desetletje.
Drugi so tisti, ki so napad že vnaprej zanesljivo označili za »false flag« napad, ki so ga uprizorili Američani sami kot pretvezno za nove vojaške akcije. Naj na tej točki omenim, da je skoraj narodni konsenz povprečnega podalpskega Slovana, da je napade 11. septembra izvedla Busheva administracija kot pretvezo za napad na Irak in Afganistan. Pomanjkanje kakršnih koli dokazov je irelevantno, prav tako absurdnost takšnih trditev ne omaje našega trdnega prepričanja.
Zadnja skupina so tisti najbolj pretresljivi komentatorji. Tisti, ki odkrito priznavajo, da jim je všeč, ko kdo izvede napad na ZDA in uživajo v trpljenju, češ da so si ga »Američani zaslužili«. Ljudje, ki uživajo, ko nekdo sredi športne prireditve nastavi bombo z železnimi opilki, da bo le ta povzročila karseda veliko razdejanje med civilisti. Uživajo, ko slišijo, da je med preminulimi tudi 8-letni otrok ter da še eden dveletni grozovito pohabljen leži v kritičnem stanju.
Da, dragi bratje in sestre. To so Slovenci. Ne učenci skrajne islamske madrase v odročnem gorovju Bora Bora. In ni jih malo, ki tako razmišljajo. Vsak dan se srečujem z njimi. Med njimi so tudi moji sorodniki, prijatelji in znanci. Vsak dan berem njihove nevedne, pikre, včasih celo sadistično zlobne komentarje na forumih, komentarjih pod članki, facebook in twitter statusih ter preko drugih medijev, ki omogočajo javno izražanje mnenj.
Zakaj se o tej sramoti, da ne rečem nagnusni izprijenosti slovenstva nikoli ne razpravlja javno? Mislim, da je del nečesa večjega, nekakšne rakave sredice naše nacionalne identitete. Naš narod je groteskna moralno bankrotirana entiteta, ki čuti naravno afiniteto do anarhije in totalitarizma.
Nedavni protesti so bili bolj kot karkoli drugega nabiti z anarhičnimi in kvazi-socialističnimi floskulami. Še zmeraj prav škandalozno koketiramo z avtokratskim totalitarizmom, pod katerim smo životarili dolgih 46 let. Dejstvo, da večina prebivalstva glavnega mesta podpira imenovanje Titove ulice, že samo po sebi pove nekaj o obrazu naroda. Še več o stanju splošne inteligence pove dejstvo, o pogostem prepričanju, da so vsa poročila o trpljenju severnokorjeskega ljudstva samo »zahodnjaška propaganda«.
Stvari, ki jih opisujem, niso mnenja skupine slabo informiranih tepčkov. Tudi v ZDA skupine čudakov in navdušencev nad teorijami zarot trdijo, da so si 11. september zagodli sami, da je Hugo Chavez rešil stradajoče Venezuelce pred imperialističnim kapitalizmom in da Kim Jong Un živi v nedotakljivem komunističnem raju skupaj s svojim srečnim delovnim ljudstvom. Le da jih tam nihče ne jemlje resno.
Kdorkoli je dovolj dolgo živel v našem okolju, se je slej kot prej začel zavedati, da je antiameriška, antizahodnjaška in antikapitalistična retorika del našega vsakdana. Nalijmo si čistega vina in se enkrat končno začnimo pogovarjat o teh problemih. Z nami in našo kolektivno narodno psiho je nekaj hudo narobe in čas je, da se zazremo vase. Tudi pot, dolga tisoč milj, se začne s prvim korakom. Če bi o zadevi vsaj stekel javni diskurz, bi bila to že pot do morebitnih sprememb. Tako namreč ne gre več naprej. Nočem več, da me je sram biti Slovenec in del slovenstva.
