Pismo bralca: O bonitetnih ocenah

Bonitene ocene v povezavi s sprejetjem različnih strukturno naravnanih reform.

Objavljeno
30. avgust 2012 12.27
Kljub uvedbi evra ni pričakovati novih valutnih tveganj, menijo v največji bonitetni hiši na svetu Dun&Bradstreet
Dejan Knežević, dipl.org.-menedžer
Dejan Knežević, dipl.org.-menedžer

V zadnjem obdobju, predvsem v času zaključka mandata vlade Boruta Pahorja in sedanje vlade Ivana Janeza Janše smo čedalje bolj priča argumentom glede nujnosti sprejemanja različnih strukturno naravnanih reform od pokojninske, reforme trga dela, zdravstva, šolstva itd. V nasprotnem primeru naj bi se nam po besedah vodilnih političnih mož ponovno utegnilo zgoditi znižanje bonitetnih ocen, kar bi povečalo obresti na že izposojeni denar in denar, ki bi si ga še izposodili v prihodnje. Glavno vprašanje je, ali politika pravzaprav uči slovenski narod pravilnega razmišljanja in ali mu podaja pravilne informacije, na osnovi katerih bi se državljani in državljanke naše države znali orientirati v nastalih situacijah, v smislu, kaj je za njega dobro in kaj ne.

V začetku letošnjega avgusta so tri največje bonitetne hiše znižale Sloveniji bonitetno oceno in sicer Fitch na A - (neg.), Moody's na Baa2 (neg.) = sposobnost plačevanja finančnih obveznosti naše države je primerna, hkrati pa obstajajo tudi špekulativni elementi in pomanjkljiva zaščita v primeru večjih gospodarskih sprememb in bonitetna hiša S&P na A - (neg.) (povzeto po tedniku Mladina, št. 32, 10.8.2012). Bonitetna agencija S&P tvori skupaj z konkurentoma Moody's in Fitch trojček bonitetnih agencij, ki skupaj obvladujejo trg za bonitetne ocene. Njihove ocene imajo tudi zelo močan vpliv na obrestno mero, ki jo finančni trgi računajo državam za njihove dolgove. Zato mnogi politologi vidijo v tem trojčku podaljšek ameriške zunanje in gospodarske politike.

So »novi gospodarji kapitala«, kot jih je poimenoval britanski politolog Timothy J. Sinclair v istoimenski knjigi. Mnogi predvsem politični analitiki, so tako tudi opozarjali, kako se je evropska dolžniška kriza zaostrila po poslabšanju bonitetnih ocen Grčije, Irske in Španije. In kako je posledično politična kriza Evropske unije koristila ameriškim interesom. Po drugi strani so se dvomi o zanesljivosti bonitetnih agencij pojavili predvsem med zadnjo finančno krizo. Pokazalo se je namreč, da je bilo veliko bonitetnih ocen za izvedene finančne instrumente napačnih in da so najvišjo, AAA prejeli tudi vrednostni papirji, ki so na začetku krize čez noč povzročili milijardne izgube. Kritikom bonitetnih agencij so se pridružili tudi ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki že več let zahtevajo strožji nadzor nad bonitetnimi ocenami. Opozarjajo namreč, da agencije ne razkrijejo svojih modelov, izračunov in meril, s katerimi določajo svoje ocene. S tem pa se jih ne da preveriti (povzeto po članku v Večeru). Ena izmed alternativ bi bila ustanovitev evropske bonitetne hiše, vendar pa očitno ta zamisel ni padla na plodna tla.

Naslednje zanimivo dejstvo, ki ga v našem političnem prostoru zasledimo pa je, da je padec bonitetnih ocen povezan tudi z neizpolnjevanjem oz. nedoseganjem uveljavitve strukturnih reform, predvsem pokojninske in reforme trga dela, kot nam informacije podajajo različni vidni predstavniki oblasti.

Zaskrbljujoča pa je izjava predsednika vlade, ki je dejal, da prihaja čas, ko se bo treba soočiti z razmerami. "Ko partnerji v socialnem dialogu ne bodo ne Branimir Štrukelj, ne Dušan Semolič, ne predstavniki delodajalcev, ne politične stranke, ampak predstavniki Mednarodnega finančnega sklada, Evropske centralne banke in evropske komisije. In tisti, v narekovajih socialni dialog bo nekoliko drugačen". Slednje pa potrjuje dejstvo kako močni so postali bančni in monetarni regulatorji na makro ravneh in takšna situacija se ne sme dopustiti! Strukturne reforme zaradi krize kapitala se vsekakor ne smejo izvajati na živi sili, torej družbi in njej namenjenim uslugam, ki jih državljani in državljanke koristijo iz naslova pokojnin, plač, zdravstva, šolstva in ostalih socialnih transferjev. In te iste transferje se zaradi t.i. finančne krize preko strukturnih reform poskuša na vsak način destabilizirati. Najhuje pa je to, da bodo zaposleni morali delati dlje, za manj. Kdo ima potem tu korist?

Povsem laično se lahko vprašamo, če so bančni sistemi povzročili razpad državnih ekonomij, zakaj se strukturne reforme ne izvajajo na bančnih sistemih? Bank v takšnem primeru ne smemo dokapitalizirati, temveč reči bankam - ne in jih zapreti s takšnimi likvidacijskimi postopki, kot so veljali za podjetja katerim banke niso odobrile kreditov, kljub jasnim zagotovilom, da naročila za nemoteno proizvodnjo obstajajo. Islandski model se je izkazal za zelo učinkovitega. V začetku meseca marca leta 2010 so islandski volivci z 89-odstotnim »ne« udeležencev referenduma zavrnili predlog t.i. zakona o banki Icesave. Na referendumu so Islandci odločali, ali naj namesto propadle banke Icesave britanskim in nizozemskim varčevalcem vrnejo nekaj manj kot štiri milijarde evrov vlog. Delni izidi, ki upoštevajo glasove 18 tisoč volivcev, so pokazali, da je proti glasovalo 98 odstotkov volivcev. Islandski parlament (althing) je že avgusta 2009 sprejel vladni predlog o poplačilu 3,8 milijarde evrov dolgov okoli 340.000 nizozemskim in britanskim varčevalcem spletne banke Icesave.

Ta predlog pa je naletel na val ogorčenja med državljani, zakona o vračilu pa ni želel podpisati niti predsednik Olafur Ragnar Gimsson, ki se je namesto tega odločil, naj o tem presodijo prebivalci na referendumu. Večina Islandcev je prepričana, da ni pošteno, da bi oni na lastnih plečih občutili in plačevali za napake spletne banke Icesave, ki je zaradi težkih gospodarskih razmer leta 2008 propadla. Povračilo 3,8 milijarde evrov preračunano pomeni, da bi moral teoretično vsak izmed 320.000 Islandcev prispevati okoli 12.000 evrov, ki bi šli nato v roke tujcev. S propadom banke je svoje prihranke izgubilo več kot 320.000 ljudi. Poleg tega Londonu zamerijo, da je uporabil protiteroristične zakone, da je zamrznil račune Icesava državi (povzeto RTV SLO).

Islandija je z odločnim »ne« različnim dokapitalizacijam bančnih sistemov in temeljitim prestrukturiranjem le- teh dokaj hitro dosegla pozitivne obrate, saj je že v tretjem četrtletju istega leta, na ravni trimesečja zabeležila 1,2 - odstotno rast BDP in tako prvič po izbruhu svetovne gospodarske krize izšla iz recesije. Na letni ravni se je njihov BDP skrčil za 1,6 odstotka. Svetovna finančna in gospodarska kriza sta Islandijo močno prizadeli. Nekdaj cvetoči bančni sistem se je popolnoma porušil, obveznosti bank pa so bile celo 11-krat večje od islandskega BDP (povzeto po Islandija izšla iz recesije, Poslovni dnevnik, torek 07.12.2010, tekst sta). Da pa nekatere rešitve obstajajo so to jasno nakazali vidnejši ekonomisti pri nas oz. predstavniki uradne ekonomije, če se lahko tako izrazim in sicer Igor Masten, Sašo Polanec in Jože P. Damijan, ki so v letu 2009 postavili naslednjih nekaj rešilnih tez za bančni sistem:

Prvič, krize ne bo mogoče rešiti brez odprave njenih vzrokov. Primarni vzrok za finančno krizo sta dve desetletji pretirane potrošnje glede na dejansko plačilno sposobnost gospodinjstev in podjetij v razvitih državah. Na agregatni ravni to pomeni, da so ZDA in nekatere druge razvite države več investirale, kot so same varčevale, to pa so financirale države s plačilnobilančnimi presežki (Kitajska in države proizvajalke nafte) z investicijami v ameriške delnice in obveznice in s tem omogočile napajanje balonov na trgih nepremičnin in vrednostnih papirjev. Dosedanje akcije držav z likvidnostnimi in bailout programi so poskušale vzdrževati napihnjene cene na obeh trgih, kar pa je nevzdržno. Te balone je treba »priznati« in cene se morajo spet normalizirati navzdol, kar pa pomeni velike luknje v bančnih bilancah.

Drugič, te luknje v bančnih bilancah je treba priznati in jih odpisati s podržavljanjem bank oziroma s prenosom teh slabih kreditov na t.i. »Slabo banko«, s sanacijo bank in njihovo kasnejšo ponovno privatizacijo ter poplačilom javnega dolga iz tega naslova. Brez hitre in učinkovite sanacije bank znotraj nacionalnih okvirov se ne bo normalizirala funkcija bank kot finančnega posrednika in zagon nacionalnih gospodarstev ne bo možen. Država, vsaka zase, bo morala sanirati svoj bančni sistem.

In tretjič, brez normalizacije bančnih sistemov znotraj držav ter koordinirane mednarodne akcije za konsolidacijo nacionalnih javnih financ ne bo prišlo do vzpostavitve zaupanja na mednarodni ravni in do ponovnega odtajanja mednarodnih finančnih tokov, s tem pa tudi ne do povečanja povpraševanja in trgovine med državami. Brez resne obravnave teh treh lekcij bomo kmalu deležni ne le bančnih ali podjetniških bankrotov, ampak bankrotov držav. Zgodovina je polna takšnih bankrotov držav, kot sta pokazala ekonomista Reinhart in Rogoff (2008).

Sedaj se lahko iz uradnih stališč ekonomije glede reševanja bančnih sistemov vrnemo na realno sliko, ki pa je povsem drugačna. Presenetljivo lahko ugotovimo, da se veliko energije vlaga v bančne sisteme, ki so po svoji funkciji popolnoma virtualni, posledice njihovih napačnih odločitev in vpletenosti v takšne in drugačne politične interakcije pa pravzaprav povzročajo največ škode družbi. Družba oz. delovni ljudje, ki delujejo na čedalje bolj neugodnem trgu dela so edini, ki dodajo dodano vrednost kapitalu, so edini, ki omogočijo kroženje kapitala preko potrošnje. Vendar pa se celotni signali izkrivijo, če te popačijo bančni sistemi z prekomernim doziranjem denarja na trg, kjer proizvodnja s takšnim vzorcem bančnega vedenja prekosi signal potrošnje, ki pa je zaradi istega popačenega vzorca pričela trošiti več, kot pa ji je to dovoljeval realni družbeni oz. družinski proračun in to ravno na račun prekomernega bančnega kreditiranja. Tako pridemo do začaranega kroga katerega so v osnovi pravzaprav povzročili samo bančni sistemi. In končni rezultat takšnega vedenja je reševanje bančnih sistemov medtem, ko se propadlih podjetij ne da več rešiti. Torej se na eni strani rešuje virtualne ustanove, ki povzročajo veliko večjo škodo na družbi zaradi finančnih mahinacij. Preko strukturnih reform (pokojninska, zdravstvena, trga dela itd.) se družbi namerava vzeti še tistih nekaj malo pravic, ki jim še pripadajo, a še te ne predstavljajo več temeljev dostojnega in varnega preživetja preko meseca. Različne opcije, ki so na oblasti bi morale delovati v prid svojih državljanov in državljank in ne obratno.

Nazoren primer škodljivega ravnanja zoper lastni narod si lahko pogledamo v Španiji, ki jo je aktualna kriza močno prizadela. Stopnja brezposelnosti je najvišja v Evropski uniji. Konservativna vlada, trenutno jo obvladuje Ljudska stranka, podobno kot prejšnja socialistična, na krizo odgovarja z drastičnimi varčevalnimi ukrepi, ki pa na gospodarstvo nimajo pozitivnih učinkov. V Španiji je, sodeč po zadnjih podatkih 2.200.000 otrok, ki so slabo prehranjeni, v 1.700.000 družinah so vsi člani brezposelni, teh je 6 milijonov, 12 milijonov je revnih. To so številke na državni ravni. Kot pravi španski župan in regionalni poslanec Juan Manuel Sánchez Gordillo je sedanja finančna kriza namreč velika prevara, ki se je začela z ničvrednimi hipotekami v višini do 200 milijard $. Španske in evropske banke si sedaj izposojajo denar od ECB (Evropska centralna banka) z enoodstotno ali 0,75 - odstotno obrestno mero in ga nato posojajo državi s 6 ali 7 - odstotnimi obresti. Če bi država namesto, da jemlje revnim, ECB prisilila, da ji posoja denar z 0,75 - odstotno obrestno mero, bi privarčevala milijarde evrov in jih ne bi skušala pridobiti z znižanjem plač, odpuščanjem, višanjem starostne meje za upokojitev in varčevanjem na področju zdravstva in izobraževanja.

To se mora po našem mnenju spremeniti. Tako se iz krize ne bomo izvlekli. Španija mora zavrniti vračilo dolga, ker gre za nelegitimen dolg, ki temelji na prevari. Poleg tega je 75 odstotkov španskega dolga zasebnega. Moramo reči ne varčevalnim ukrepom, ki se vedno izvajajo na hrbtih delavcev. Prav tako moramo reči ne prislinim izselitvam. 200 tisoč družin je bilo izseljenih, ker niso mogle plačevati hipotek bankam, kar je norost. Pravico do stanovanja namreč zagotavlja tudi Splošna deklaracija človekovih pravic....(povzeto po MMC RTV SLO, 21. Avgust 2012 ob 06:13). Torej že iz španskega vidika lahko vidimo, da sta princip in metodika za reševanja nastale situacije pri nas popolnoma ista, kar seveda ni pozitivno delujoče na stanje družbenega duha. Držalo pa bo, da do tako drastičnih razmer kot jih imajo v Španiji še nismo prišli. Vendar pomembno je dejstvo, da se načrtovani ukrepi pri nas ne razlikujejo od španskih. Jasno se lahko ugotovi kje je potrebno zarezati v kapitalske strukture in da teh ne predstavljajo delovni ljudje s svojimi plačami in upokojenci s svojimi pokojninami, prav tako pa tudi javni sektor ne. Slednji potrebuje le pravično uravnilovko in razmerje med najvišjo in najnižjo plačo, ki po mojem mišljenju ne sme presegati razmerja 1 : 10. Samo pomislite koliko mase kapitala bi se prihranilo v javni upravi na račun ustreznega številčnega razmerja. Rezi pri ¾ plač pa bi bili povsem nepotrebni. Za izhodišče rešitev pa si lahko vzamemo alineje, ki so povzete po stališčih Francije in novega predsednika Hollanda do reševanja finančne krize, kjer naj bi v samo dveh mesecih naredili korenite spremembe na področju kapitalskega vedenja.

Slednja dejstva niso preverjena v vsakem primeru pa nakazujejo trend, kaj in kje je potrebno reformirati družbene izdatke in prihodke, da se kapital s tem bolj enakomerno porazdeli brez, da bi s tem bil oškodovan družbeni oz. državni proračun. Ukrepi si sledijo v naslednjem vrstnem redu: predsednik Hollande je 100% ukinil vsa protokolarna vozila, jih dal na licitacijo, izkupiček pa namenil za izgradnjo infrastrukture večjih, do zdaj neurejenih predmestij, objavil je dokument, ki vsebuje 12 alinej, kjer vsem državnim podjetjem ukinja službena vozila, Holland je prepričan, da si vsak poslovnež, ki letno zasluži 600.000 € ali več, brez težav lahko sam kupi avto. Če tega ne naredi je skopuški, nesposoben ali pokvarjen in takih ljudi državna podjetja ne potrebujejo. S tem je prihranil 345 milijonov €, ki jih bo do 15. avgusta letos investiral v nove raziskovalne inštitute sodobnih tehnologij in zaposlil 2560 mladih nezaposlenih razvojnih znanstvenih raziskovalcev, zavrnil je vpis fiskalnega pravila v ustavo in za 75%, zvišal z urgentnim predsedniškim dekretom davek vsem družinam (ne osebam), katerih neto prihodek letno presega 5 milijonov €. S tem denarjem, ne da bi se dotaknil državnega proračuna, je/bo v letu 2012 zaposlil 59.870 brezposelnih izobraženih kadrov, od tega s 1. julijem 6900 in 1. septembrom še 12.500 učiteljev in profesorjev v državnih izobraževalnih ustanovah, cerkvi je ukinil podporo v višini 2,3 milijarde € s katerimi je RKC financirala privatne liceje in šole. S tem denarjem pa bo izgradil 4500 otroških vrtcev in 3600 Osnovnih šol (ne zasebnih), uvedel je davčne olajšave na področju »bonus kulture«, na primer knjižnic. Tisti, ki pa bi zaposlili najmanj dva nezaposlena diplomirana profila (za daljše obdobje) bi bili davka celo oproščeni, ukinil je vladne in državne časopise, revije, fundacije in časopisne hiše. Nadomestil jih je z društvi oziroma zadrugami, ki bodo spodbujale razvoj podjetništva z večjo dodano vrednostjo, bankam, ki omogočajo razvoj domačega gospodarstva bo dal olajšave, bankam, ki se ukvarjajo samo s transakcijami denarja pa bo povišal dajatve, znižal je plače vsem vladnim uradnikom za 25%, parlamentarcem za 33%, ostalim državnim vodilnim zaposlenim, ki zaslužijo več kot 800.000 € letno pa za 40%. S 4 milijardami prihranka bo financiral socialno kategorijo. Matere samohranilke bodo tako imele za prvih pet let starosti otroka ugodnosti, ostale z nekoliko starejšimi otroki pa 3 leta.

Takšni ukrepi zagotovo predstavljajo šolski primer, da se da korenito prestrukturirati kapital in ga enakomerno porazdeliti, seveda predvsem v korist družbenega blagostanja, kar pa je za izhod iz krize ključnega pomena. Saj je zdrava družba edini pogoj, da se vsi odnosi, na vseh področjih delovanja neke ureditve normalizirajo. S tem pa se družba vrne na tisto raven, kjer se je že nahajala, a so pač kapitalske lovke pred tem, pod navideznim doprinosom boljšega življenja naredile situacijo, kot smo ji priča danes. Hkrati pa se je v končnem tudi izkazalo, da je potrebno kapital spraviti v okvire strogega nadzorstvenega controlinga, ki bi preprečeval ponovne kapitalske paradokse sodobnega časa.

Še bolj pomembno dejstvo pa je, da tudi, če je Slovenija vpeta v mednarodne integracije je pri tem pomembno razmisliti, kje članstvo obdržati in kje ne. Biti član organizacije, ki krepi razvoj na račun varčevanja (npr. OECD) in kjer je pomemben le kapitalski vidik, to zagotovo ne predstavlja zdrave konkurenčnosti in družbeno socialnega blagostanja. Ob prihajajočih predsedniških volitvah pri nas in možnih predčasnih parlamentarnih, pa se je potrebno zavedati naslednjega dejstva; kdor poudarja pomen socialne blaginje in vzporedno k temu uvaja strukturne reforme na vsebinski način, kot se je dogajalo do sedaj zagotovo ne predstavlja socialnega in družbenega napredka. Potrebno se je zavedati, da so pozitivne spremembe za dosego socialno ekonomskega napredka družbe nujne za izhod iz t.i. krize. Za zgled si lahko vzamemo šolski primer ukrepov, ki naj bi se izvedli v Franciji.

In tudi, če se ukrepi morda niso izvedli v takšnem obsegu so naštete alineje lahko legitimen zgled, da se napredek lahko doseže, brez kapitalsko naravnanega varčevanja, ki pa družbeno socialnega napredka ne prinaša. In to je glavni preizkus za vse politične opcije, kjer ni pomembno ali je rdeča, rumena, bela, črna, zelena, modra ali vijolična, pomembno je, da je opcija narodno-združevalna in s tem toliko bolj generacijsko povezovalna. Namreč tudi na španskem primeru smo se lahko naučili, da so negativne strukturne reforme uvajali tudi socialisti pa čeprav je to sprto z temeljnim poslanstvom socialističnega nauka kot takšnega. Delo socialistov pa je nadaljevala tamkajšnja, sedaj vladajoča Ljudska stranka. Torej ni pomembno ime stranke kot vidimo in tudi ime stranke še zdaleč več ne sovpada z njihovim, do sedaj zgodovinskim poslanstvom. Lahko bi rekli, da lahko stranke ime zlorabljajo za privabljanje volivcev, ki so že nekdaj bili tradicionalno levi, desni, rumeni, zeleni, modri ali vijolični. To pa si lahko pogledamo tudi na slovenskem primeru.

Desnica pod vodstvom sedanjega predsednika vlade Ivana Janeza Janše strukturne reforme skuša vpeljati tudi z pomočjo različnih negativnih pritiskov na javnost, del katerih smo si že lahko prebrali v tem prispevku. Vendar pa strukturne reforme zagovarja tudi levica pod vodstvom Igorja Lukšiča, kateremu se zdi pomembno, da je premier Janša končno napovedal »tiste prave reforme«. Ena izmed njih je pokojninska, druga pa reforma trga dela. Pri tem v SD-ju želijo, da bi vlada vzela v roke zakone, ki jih je pripravila že vlada v prejšnjem mandatu, se pravi pokojninski in zakon o preprečevanju dela na črno. Vlada naj tako čim prej sprejme zakona, ker sta po Lukšičevih besedah dobra, in naj ne izgublja časa. Dodal je, da bodo podprli pokojninsko reformo, če bo izhajala iz tega, kar je že usklajeno in kar bo usklajeno z upokojenci in sindikati, kar reformi trenutno še manjka. Reforma pokojninskega sistema pa je nujna, je poudaril. Torej mirno lahko povzamemo španski koncept, ki se bo prezrcalil k nam. In ravno znotraj tega konceptualnega problema je potrebno vidnejši poudarek dati na vsebinsko plat stranke in predvsem koliko pristno ljudskega in socialnega čuta je v vsakem kandidatu, če govorimo morda o novem mandatarju za sestavo nove vlade. Predsednik države pa pravzaprav mora presegati njihove okvire, za kar dober primer pa imamo sedaj, to pa je dobra popotnica za naprej.

Vključno s tem pa se mora stremeti, da v kolikor izvoljenci ljudstva rezultatov programa ne pokažejo že v dveh mesecih, tako kot v Franciji, da si pač ne zaslužijo prejemati plačila za svoje delo. In dokler bo narod dopuščal takšne mahinacije je tudi narod soodgovoren za situacijo, kakršno imamo. Tu pa je potrebno povečati moč predsedniku države in to na način, da lahko zaradi neučinkovitosti parlamenta, le tega lahko takoj razpusti in razpiše nove predčasne parlamentarne volitve. Tako bi bili tudi v sistemih, kjer imamo parlamentarno demokracijo poslanci morda bolje učinkoviti, seveda izključno za ekonomski in socialni napredek države, ki jo zastopajo. Pomembno je torej dejstvo, da za pristop k družbenemu in socialnemu napredku potrebujemo prave reforme, ki ne delujejo v škodo družbe, reforme, ki niso okužene z kapitalom v ozadju in v končnem združene politične opcije, ki imajo samo en cilj, dati slovenskemu narodu tisto, kar mu je bilo do sedaj odvzeto skozi obdobje 20-ih let (boljše delavske pravice, bolj socialno in s tem družbeno zdravstvo ter šolstvo, pravičnejši bančno regulativni aparat, boljše ekonomske pogoje bivanja itd.).

In alineje povzete po šolskem primeru ukrepov francoskega predsednika Françoisa Hollanda so zgled, da so ukrepi lahko izpeljani na ravni, ki slabi premočan kapital in stremijo k socialnemu napredku družbe. In tisti, ki je zmožen narediti to, tisti lahko predstavlja demokratičnega nosilca oblasti in to na vseh položajih. Saj je cilj demokratičnosti tudi takšno delovanje in ne obratno, ko narod skozi strukturno vpeljane reforme izgubi tisto, kar naj bi demokratičnost tudi zastopala, to pa je družbeni in predvsem socialni napredek družbe. In dokler družba ne bo kritična in bo delovala apatično ni mogoče pričakovati kritičnosti do svojega dela tudi pri izbrancih ljudstva, pa čeprav je pojem demokracije tolikokrat pri tem poudarjen.