Hotel sem preizkusiti samega sebe. Moja prva postojanka je bila Caravaggio (Znana božja pot), kjer imam prijatelja in sem prenočil pri njem. Naslednje jutro sem že zgodaj podal na pot, ker sem se bal vročine, ki je bila neznosna. Vozil sem po stranskih poteh preko vasi, trgov, polj in mest. Z zanimanjem sem opazoval kraje, ljudi, plodovita polja pšenice, riža, koruze in vseh vrst agrokultur. Razmišljal sem, kako je dober Bog, da nam vse to daje...
Kako drugače sem doživljal pot, kot bi jo, če bi morda šel mimo z avtom, koliko stvari ne bi videl in doživel.
Vsak dan sem prekolesaril od 80 - 90 km in to v glavnem dopoldan, popoldan se zaradi vročine ni dalo in sem se ustavljal ob rekah v senci košatih dreves. Imel sem čas, da sem globoko podoživljal naravo in ob tem veliko razmišljal, saj se pogovarjati nisem imel s kom. Nekatere dele poti sem moral nujno prevoziti po glavnih cestah in to me je najbolj plašilo. Trdo sem moral držati volan in biti skoncentriran, kajti kamioni in avtomobili so švigali mimo kot strele, moral se biti zelo oprezen.
Tretji dan moje kolesarske avanture me je blizu Vicenze presenetila nevihta in moral se vedriti. Zatekel sem se v neko staro stanovanjsko poslopje, opazila me je starejša gospa, mi prijazno odprla vrata in me postregla s keksi, ki pa jih jaz žal ne smem jesti. Čudila se je, da sem iz Milana.
Naslednji dan sem kolesaril čez lepo mesto Treviso in si ga malo ogledal. Statistike pravijo, da se tam dobro živi. Prenočil se v domačiji in lepo mi je bilo. Naslednji dan sem se ustavil v Pordenonah, kjer sem že začutil, da se bližam svojemu cilju.
Med potjo proti Vidmu sem v daljavi zagledal obris očaka Krna, mojega znanca. Sonce je grelo, pa tudi v srcu... Dan sem končal v Čedadu in tu prespal, hotel sem biti polen moč za zadnjo etapo moje poti. Tam sem poklical starše in jim razodel mojo skrivnost, ostala sta brez besed, zatem pa sta mi vsa ganjena čestitala.
Moj zadnji del poti je bil nepopisno lep. Iz Čedada do nekdanje meje, kjer sem se ob znaku Slovenije slikal kot zmagovalec, me je pot peljala ob reki Nadiži in nato vse dol do Kobarida.
V Kobaridu sem se ustavil na Napoleonovem mostu in z očmi dolgo srkal lepoto Soče. Res krasna si bistra hči planin... Ona me je spremljala vse tja do mojega cilja Volarij.
Srečen sem in sem to srečo hotel deliti tudi z vami.