Fant in dekle sta se sprehajala po parku, mlada in zaljubljena. Dekle je že nekaj časa gledalo žalostno, fant je nikakor ni uspel razvedriti.
''Kaj je narobe?'' jo je vprašal. ''Kaj te tako muči, da se niti ne nasmehneš?''
''Ah nič,'' je reklo dekle. ''Žalostna sem. Ne vem pa, kako naj ti povem, zakaj.''
Fant jo je pogledal od strani, se ustavil, jo pobožal po licu in rekel: 'Govori!''
''Ah, ne, vsa sem zmedena, vsega me je strah! In nočem, da to veš, da ne boš mislil, da sem zmešana ali paranoična!''
''Ti povem, česa je mene strah? Ti bo lažje?'' jo je vprašal fant.
''Mhm,'' je odvrnila negotovo.
''Prav, pa začniva: strah me je bujne solate sredi zime zaradi stvari, ki jih vsebuje; družbene neodgovornosti; strah me je, koliko vode dnevno porabim, koliko smeti proizvedem, da ljudje brez slabe vesti mečejo odpadke po tleh; strah me je vojne, lakote, požarov, potresov, bolezni in smrti; lahkote, s katero politiki upravljajo in odločajo o naših življenjih; bojim se, da bi enkrat lahko bil brezdomec; strah me je tega, da bi šla lahko narazen,...''
''Ali da bi ostala skupaj, če ne bi šlo več naprej. Ja, mene tudi. Ampak tega je skoraj vsakega človeka strah, srce. Mislim, tako splošno je, če izvzamem strah zaradi smetenja. Saj mene je tudi vsega tega strah, ampak vseeno...''
''Kaj pa bi še rada?'' jo je nežno vprašal.
''Ne vem. Strah pred drugačnostjo, pred bolečino, pred obsojanjem, pred neuspehom, pred napačnimi in konec koncev tudi pravilnimi odločitvami, pred časom, staranjem, negotovo prihodnostjo...''
''Kako je pa to kaj manj vsakdanje? Manj splošno? Misliš, da se tega ne bojimo vsi?'' je bil fant že malo jezen.
''Ne vem. Morda. Ampak ti si tako... ne drugačen,'' je odvrnila. '' Prav gotovo te ni strah vsega tega, čeprav to trdiš. Si odločen, pogumen,...''
''Kako ne drugačen?'' jo je prekinil. ''Imam temnejšo polt, ljudje me pošiljajo nazaj v Bosno, pa jih niti ne zanima, od kod sem v resnici. Mama je ločena, vsi jo gledajo postrani, ker ne žaluje za svojim prejšnjim življenjem. Raje bi videli, da bi se cmerila in da bi jo lahko tolažili in po tiho pomilovali. Ja, res sem ne drugačen. Ne drugačen od vseh drugačnih!''
''In tudi pogumen nisem toliko kot misliš,'' je še tiho dodal.
Punca je utihnila in pomislila:''Na to sem čisto pozabila. Vsak ima svojo zgodbo. Vsi smo očitno isti v svoji drugačnosti. Jaz sama imam samo mamo; ker sem punca, me ljudje kdaj sploh ne upoštevajo. '' Na glas pa je vprašala: ''Če smo vsi tako enaki, zakaj se potem obsojamo med sabo? Zakaj potem čutimo potrebo, da zamolčimo stvari, ki nam veliko pomenijo, a smo zaradi njih drugačni od drugih? Zakaj prikrivati svojo osebnost, družinske razmere, ljubezen?''
''Ker je to nek družbeni konsenz. Nimam pojma. Tako je. Ampak ne povsod. Najdejo se ljudje, ki te ne obsojajo, ki te hočejo spoznati in biti tvoji prijatelji. Predvsem je pa pomembno, da se zavedaš, da se ljudje lahko spremenijo, vendar jim moraš pustiti čas. Povedati jim moraš svojo zgodbo tako, da se lahko v njej vidijo ali pa se v njo vživijo. Brez kančka empatije žal ne gre.''
''Ja, morda imaš prav,'' je dokaj prepričana rekla punca. Po daljšem presledku pa je dodala:''Čeprav me zadnja stvar, ki je še nisem omenila, najbolj skrbi.''
''In to je?'' jo je zaskrbljeno vprašal.
''Sodobni rak družbe – brezbrižnost! Čutim, kako tudi mene napada. Kako se težko ubranim, da ne zavzdihnem in rečem, da bo enkrat že bolje. Težko se premagam, da ne vržem televizorja čez okno in se pretvarjam, da je na svetu vse v redu!'' mu je skorajda zrecitirala v eni sapi.
''Tega je pa tudi mene najbolj strah. Pa vendar je, dokler bodo ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z njimi, še upanje. Zato pa še vedno gledaš poročila in čakaš zanke izboljšanja. Zato hodiš na proteste in se pogovarjaš z ljudmi. Zaradi tega ne bo ta rak tako hitro zmagal!''
Dekle se je nasmehnilo in objelo svojega fanta. Vsi strahovi so se za trenutek umaknili, upanje jo je ovilo kot prijetno topel šal. ''Točno tako!'' si je mislila, ''boriti se je treba! Boriti proti brezbrižnosti in počasi spremeniti svet!''
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Foto: Igor Modic7Delo