Pred dvema mesecema so televizijci prikazali dokumentarec o kugi v 14. stoletju. Kot naključno prav v dnevih konference o podnebnih spremembah.
Prebivalstvo v prenaseljenih vaseh je bilo naveličano in utrujeno od življenja. Majhni koščki zemlje, veliki davki za gosposko v graščinah, majhne hišice, polne skupaj živečih družin. Kuga je pokosila 50 odstotkov prebivalstva Zahodne Evrope, posamezne vasi so izgubile do 80 odstotkov odraslih in otrok. Tisti, ki so nekaj vedeli, so svarili: »Pazite na hrano in vodo, ter se izogibajte gneči, da si zagotovite kisik za dihanje«. Prebivalstvo je bilo prepričano, da je bacil kuge prišel iz zraka in so le-tega uničevali z zažiganjem timijana, vendar to ni omililo nesreče. Po končani epidemiji se je seštelo.
Rezultat: 20 do 50 odstotkov preživelih je obogatelo. Podedovali so zemljo umrlih sorodnikov.
Zaradi pomanjkanja cenene delovne sile so bili graščaki pripravljeni zmanjševati davke, da bi jim uspelo vsaj nekaj pobrati od kmetov. Predvsem so dobro plačevali tisti peščici ljudi, ki so znali kaj narediti. Tako se je začel razcvet obrti in kmetijstva. Ker je za umrlimi ostalo veliko oblačil, so se domislili reciklaže. Začel se je razvoj tekstilne industrije, predvsem v Angliji, ki je bila najbolj prizadeta. Graščine in njihovi gospodarji so propadli. Nastal je nov svet.
Kaj pa danes?
Prenaseljena velemesta so kot nekoč vasi. Vile na hribih so zrasle na plečih delavstva kot nekoč graščine od davkov slabo plačanih kmetov. Prebivalstvo je naveličano, vendar še ne zadosti utrujeno, odpuščeni delavci na cesti, mladi nezaposleni. Znanstveniki iz Sao Paola so dokazali, da delci strupenih snovi v onesnaženem zraku spremenijo celice živčnega sistema, ker okrnijo delovanje možganov in živčevja, vendar ne vedo, ali je okvare živčevja zaradi umazanega preobremenjenega zraka možno popraviti. Prepričani pa so, da se ljudje in živali na smog enako odzivajo. Delili bodo enako usodo.
Kaj če se scenarij Narave ponovi? Kako se vriniti med tistih 20-50 odstotkov in doživeti razcvet, kot nekoč preživeli vaščani v 14. stoletju? Znanje obrti ne bo kriterij. To je že bil. Tekstilna ali kakšna druga industrija? To je tudi že bilo. Znanje računalništva? To je najmanj verjetno, ker bi preživeli vsi mladostniki, ki se ne odmaknejo od računalnika in interneta. Epidemija kot naravna odločitev ne bi imela smisla.
Ostaneta samo dva kriterija, ki sta obdržala človeštvo od njegovega nastanka. Motivacija in želja po preživetju. Ljubezen do življenja. Vaščani 14. stoletja so intuitivno zatrjevali: »Nesreča pride iz ozračja«. Ko se DNK toliko poškoduje od zunanjega ozračja, izpušnih plinov, smoga itd., bo nastala »kuga« sedanjosti. Mi jo poznamo pod drugim imenom. Vaščani 14. stoletja so verjeli, da je njihova pošast prišla iz zraka. Mi pa tudi verjamemo, da bo naša pošast prišla iz preobremenjenega zraka, ker ne čuvamo zemlje in vode za ravnovesje.
Osnova je v latinski besedi CANdeo ali v prevodu, žareti, žgati, biti prevroče, vroča kri, nekoristna umazana vročina. Kratko zapisano: umazan pregret zrak nam bo vsilil določeno avtoimuno bolezen, skozi proces vdihavanja le-tega, ter prištel našo notranjo naveličanost in bo nastala nova beseda v latinščini, imenovana CAN---. Kuga sodobnega sveta, ali »srebrna pajkova mreža z nami, kot po nespameti ujeto muho.
Obstaja pa še en, najbolj verjetni scenarij. Sloni na treh vizijah različnih ljudstev, vendar z istim sporočilom. Na prvem mestu so znanost in raziskovanja, ki zatrjujejo, da je nepravilna prehrana vzrok kopičenja nezaželenih ionov, ki potem potujejo po krvi, tekočini, iz katere se dviguje plin v pljuča, ki ponazarjajo praelement zrak.
Na drugem mestu so zatrjevanja vzhodnih kultur, ki kri istovetijo s praelementom vodo - z izparevanjem le-te nastaja plin, ki se dviguje v pljuča, ki ponazarjajo pra-element zrak.
Na tretjem mestu je vizija primitivnega ljudstva Irokezov, ki so pojasnili proces, ki je vsem razumljiv. »Prišel bo čas, ko se bo velika pošast dvignila iz vode. Eno njenih imen je - bolezen, ki nažira od znotraj«.
Voda in pošast nista nič drugega kot strupena človeška kri, ki proizvaja neznani plin, zlobno kreaturo, da se le ta dvigne v pljuča in izove prav tisto pošast, kot so jo imenovali vaščani 14.st. V ljudskem jeziku je pošast ime za hudo bolezen, uničenje, ki ga izoveš sam.
Neznani plin v zraku in neznani plin v pljučih, dvignjena iz umazane vode, naj se imenuje kri ali reke in morje, bosta s skupnimi močmi uničila vse tisto pasivno, ne-učeče se ljudstvo, ki ni potrebno novi stopnji evolucije, ki je pred nami.
Že vaščani 14. stoletja so nas opozarjali, naj se učimo iz preteklosti, da ustvarimo boljšo prihodnost. Tako je določil skupni GOSPODAR.
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.