Moje pismo je odziv na na videz nepomemben pripetljaj, ki se je zgodil na festivalu animiranega filma Animateka v ljubljanskem Kinodvoru.
Preden se lotim problema, bi rada začela s pohvalo. Javnemu zavodu Kinodvor najprej čestitam. Za programsko zasnovo, pestrost dogajanja, kvalitetne dogodke, ki predstavljajo alternativo in protiutež komercialnemu filmu velikih kinematografov. Za kulturno raznolikost Ljubljane in Slovenje, h kateri zavod prispeva. Problem razvijam na primeru, ki se je zgodil v omenjenem ljubljanskem kinu in ki sem mu po naključju prisostvovala, vendar je splošne narave. Zavedam se, da bi se to lahko zgodilo (in se dogaja) kjer koli in nikakor ne želim blatiti imena zavoda.
Pripomba se dotika dogodka na nedavnem festivalu animiranega filma Animateka. Zgodilo se je, da so se organizatorji dogodka v uvodni predstavitvi pred začetkom predvajanja kratkih filmov Svetovnega jagodnega izbora I že takoj na začetku opravičili za to, da bodo zadevo napovedali v angleščini, ker naj bi bilo v dvorani veliko tujcev in, po njihovih besedah, »niso želeli izgubljati časa«.
Ko je bila uvodna, nekajminutna predstavitev z njihove strani zaključena, se je iz publike oglasila gospa, ki je prosila, če lahko povedano sliši še v slovenščini. Ker so se kratki filmi že skoraj začeli predvajati, ji je nekdo od organizatorjev zaklical, da ji bodo »že potem razložili, za kaj gre«. Na kar je gospa odvrnila, da ne potrebuje razlage, da je želela samo slišati slovensko besedo. Sama pri sebi sem ji ploskala, ker priznam, sama za kaj takega ne bi imela poguma. Končno se nekdo oglasi in zahteva svojo osnovno pravico, da na domačem javnem dogodku posluša predstavitev v maternem jeziku.
Očitno pa velik del publike ni bil enakega mnenja. Slišati je bilo namreč brundanje in nerganje v smislu - nehajte no že težiti s tem. Kaj komplicirate. To vendar ni pomembno. Saj vsi razumemo angleško. Saj smo vendar napredna država, evropska država, moderna in odprta in multikulturna družba, nehajte že s temi zastarelimi principi.
Odziv občinstva me je neprijetno presenetil. Morda zato, ker smo na Primorskem iz različnih, predvsem zgodovinskih razlogov, občutljivi za takšna in drugačna jezikovna vprašanja. Ali zato, ker sem se po dveh letih ravno vrnila iz Barcelone, kjer se Katalonci kljub multikulturnosti mesta še vedno vztrajno in na vsakem koraku borijo za svojo identiteto in za svoj jezik, in sem bila toliko časa obkrožena z narodnim ponosom, odločnostjo in neupogljivostjo (nepredstavljivo je, da bi se tam zgodilo kaj podobnega zgoraj opisanemu dogodku). To so kvalitete, ki smo jih nekoč imeli tudi Slovenci. Kaj pa zdaj?
Ne nameravam razpredati o tem, na kakšni stopnji je naša narodna zavest (pri tem ne govorim o nacionalizmu, temveč o zdravi narodni zavesti, ki jo gospod Boris Pahor definira kot zvestobo svoji kulturi, svojemu jeziku, svoji preteklosti in prihodnosti). Niti o tem, zakaj je stanje takšno, kakršno je, kaj nas je do tega pripeljalo in kakšne so lahko posledice. Ali o tem, da bi kaj takega v tujini (ki jo tako radi navajamo za zgled) težko doživeli. Če bi se lotila te teme, bi bilo tole pisanje občutno daljše. Naj samo zapišem, da je uradni jezik pač uradni jezik, ne glede na to, koliko tujcev sedi v dvorani. In da ne bo pomote, vsekakor pozdravljam mednarodne festivale, sodelovanje, kulturno odprtost, strpnost in sprejemanje. Vse to nas bogati in dopolnjuje.
Nikakor pa se nam pri tem ni treba podrejati. Seveda, treba je poskrbeti za celotno občinstvo, vendar slednje velikokrat vsebuje tako domače kot tuje gledalce ali poslušalce - zakaj bi imeli eni prednost pred drugimi?
Na omenjenem dogodku so bili tudi podnapisi samo v angleščini. V dvorani pa precej ljudi, tudi starejših, ki morda angleščine ne obvladajo dovolj dobro. Naj imajo vsi enake možnosti za dojemanje vsebine programa!
Moje pismo je pravzaprav prošnja. Občutek narodne zavesti se je po osamosvojitvi magično izgubil. Takoj, ko smo dobili tisto, za kar si je prizadevalo na desetine generacij pred nami, smo na vse skupaj pozabili. Država nima ne moči in ne volje, da bi to ohranjala. Zato se obračam na kulturnike.
Ponosna sem, da živim v državi, ki kljub svoji majhnosti ponuja neverjeten izbor aktivnosti in dogajanja na kulturnem področju. Prosim vas, da skozi kulturo še naprej in še bolj ohranjate vrednote. Da se še naprej borite za tista načela, ki so jih kulturne ustanove in kulturniki nasploh ohranjali skozi stoletja naše zgodovine (in ki so bili zato zatirani, preganjani ali še kaj hujšega) in s tem nadomeščali nedejavnost ali uničujočo dejavnost največkrat tuje politične volje, ki nas je ignorirala, zatirala ali oboje hkrati. Prosim vas, da poskušate vedno in ob vsaki priložnosti ohranjati slovensko besedo kot osnovni element narodne identitete, kot našo pravico in nenazadnje naše bogastvo. In tu se ne obračam več samo na Kinodvor, temveč na vse kulturne organizacije in ustanove pri nas.
Ko so nam skozi stoletja bolj ali manj odkrito prepovedovali uporabo slovenskega jezika, smo se upirali. Vedeli smo, od kje preti nevarnost in komu se moramo zoperstaviti. Dogodek, ki ga opisujem v svojem pismu, pa je del nenasilne, pritajene in morda tudi nenačrtovane in nenamerne asimilacije, ki je veliko bolj nevarna in škodljiva, ker v resnici sploh ni jasno, od kod prihaja in kakšen namen ima (če sploh kakšnega). Nanjo pa smo pristali sami. In še pristajamo, vsak dan znova. To tudi potrjuje tisto brundanje v dvorani.
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.