Z vsako nalogo, ki je ne napišejo, nam sporočajo nekaj pomembnega. Mogoče je to krik, da v domačem okolju niso ljubljeni in sprejeti, da jim starši ne zaupajo in jih ne cenijo (ker ne zaupajo niti sebi in se ne cenijo). In kaj potem storijo učitelji? Dodatno jih kaznujejo zaradi nenapisane naloge in slabega vedenja.
Prepričana sem, da vsako vedenje vsebuje pomembno sporočilo, ki mu kaže prisluhniti, če želimo imeti prijazne, srečne otroke in učence. Verjamem, da noben otrok ni že po naravi slab, marveč je ogledalo okolja, v katerem živi.
Problematični otroci pač samo izražajo težave svojih staršev. Otroci so dragoceni že zato, ker so otroci. Pokažimo jim, da jih cenimo, spoštujemo in jim prisluhnimo. Povejmo jim, da jim zaupamo in verjamemo vanje. Če ne napišejo naloge, jim recimo, da verjamemo, da zmorejo napisati čudovito nalogo in da to pričakujemo od njih, ker so edinstveni. Povejmo jim, da so veličastni izrazi življenja, da takih otrok, kot so oni še nikoli ni bilo in jih nikoli več ne bo.
Otroci postanejo to, na kar jih ves čas opozarjamo. Navadno sta to kritika in graja namesto hvale in spodbude. Učitelji in starši, ki veliko hvalijo in spodbujajo učence, imajo navadno srečne in motivirane otroke. Ne potrebujejo zunanje motivacije, temelječe na kaznovanju in nagradah.
»Otroku, ki vpraša, kaj dobim, ko opravim nalogo, preprosto odgovorim: Dobiš opravljeno nalogo, to je tisto, kar dobiš! Zaupam ti in vem, da si spodoben opraviti svoje naloge in razrešiti svoje probleme. S tem pridobijo zadoščenje z vednostjo, da so nalogo dokončali in da se jim s tem odpirajo možnosti za napredovanje in učenje novih veščin. V sebi okrepijo zaupanje vase, v to, da bodo zmogli nove preizkušnje.« (Barbara Coloroso: Otroci so tega vredni)
Pridni otroci niso takšni že po naravi - očitno so v domačem okolju ljubljeni in cenjeni. Žal tisti, ki te sreče nimajo in se ne počutijo vredne vsega najboljšega, niso notranje motivirani za uspeh. Starši jim ne zaupajo, jih ne cenijo in jih morda nikoli ne pohvalijo. In kaj se zgodi? Za nameček iste učence grajajo in kritizirajo tudi učitelji. Mislim, da se mora za začarani krog enkrat končati. Tem otrokom morajo prisluhniti tudi učitelji in jih sprejeti. Način, kako to storiti, lepo opisuje dr. Thomas Gordon v svoji knjigi »Trening večje učinkovitosti za učitelje.«
Neprimerno ali celo nasilno vedenje ni simptom, ki ga moramo kot takega za vsako ceno odstraniti. Je le kazalnik strahov, stisk ali celo neviht, ki divjajo v otrokovi duši. Torej se ni smiselno ukvarjati neposredno s samim simptomom, saj nas lahko pripelje do bistva otrokovih težav. Velikokrat se za nasilnim vedenjem otroka skriva strah, ki nosi veliko preoblek.
Od najnežnejših let sem svojemu otroku vsak dan ponavljala: »Rada te imam, cenim te, čudovit otrok si.« Nisem namenjala toliko pozornosti negativnemu, ampak pozitivnemu, in to je tako imelo priložnost, da se je razraščalo. Kakšni postanemo, je odvisno od tega, kam je ves čas usmerjena naša pozornost. Je to pohvala ali sta kritika in graja? Ne morem dovolj poudariti, da otroci nujno potrebujejo odrasle, ki zaupajo vanje, ki verjamejo, da zmorejo, in jim to tudi na glas povedo.