Tiskane izdaje
Del narave in kulture, ki so nam jo zapustili naši predniki. Ptica, kot da protestira s svojim glasnim in prodornim glasom, ker sem se prikazal s svojo podobo, podobo umetnega v svet harmonije v svet naravnega, globljega in bolj pristnega.
Le katera je, pomislim in naredim nekaj korakov bližje. Pogledam v daljavo in jo zagledam. Polojnik, ki brani svoje gnezdo. Prepričljivo vzleti proti meni. Leti nizko in hitro nakar se dvigne nad mano tja v višino, tja proti nebu. Sledi počasen prelet v vsej svoji eleganci. Je kot kakšen gledališki nastopač. Opozarja me s svojo podobo, s svojim oglašanjem, glasom iz pradavnine.
Res je. Umeten in preveč racionalen sem. Oddaljil sem se od svojega bistva, od univerzalnega. Želim si nazaj. Sem utrinek v soncu in želim ga živeti. Ne želim umreti z glasbo, ki jo nosim v sebi. Želim jo predati, predati svoji kulturi, sočloveku.
V Sloveniji so polojniki začeli gnezditi v Sečoveljskih solinah v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Od takrat naprej pri nas redno gnezdi okrog 10 parov. Gnezdo si naredi iz rastlinja in ga malce dvigne nad vodno gladino. Bela ptica z dolgimi rdečimi nogami in črnimi perutmi lovi vodne žuželke, paglavce in majhne rake. Vrsta je selivka, ki prezimuje v osrednji Afriki, k nam pa se vrne spomladi.
