Tiskane izdaje
Preko medijev je bilo moč prebrati, da bo v letošnjem letu na komercialni televiziji na sporedu oddaja, katero bo vodila znana slovenska pevka in v kateri bo samski kmetovalec imel na voljo dvanajst deklet. Od teh dvanajstih deklet bo na koncu ena »srečna izvoljenka« nadaljevala življenjsko pot s tem samskim kmetom.
Tudi mi kot turistična kmetija in hiša s tradicijo smo bili deležni ponudbe te televizije. Zgodbo, ki bi jo snemali, so zelo lepo predstavili, in sicer v smislu, da bi bila dobra reklama in promocija za našo kmetijo, skratka en mesec »dobre dogodivščine«.
Najprej so seveda povprašali, če imamo na kmetiji »samskega fanta«, ki bi mu potem oni nato izbrali izbranko. Jasno smo sodelovanje takoj zavrnili, ker interes naše kmetije pač ni nek resničnostni šov, ampak zadovoljstvo naših gostov in kakovost na področju kmetijskih panog, s katerimi ustvarjamo.
Kot naslednik kmetije se sprašujem, kako to, da je pri nas možna tako velika mera primitivizma naših komercialnih televizij. Razumem, da televizije s takšnim početjem pridobivajo občinstvo, povečujejo gledanost, pridobivajo oglaševalce in tako ustvarjajo dobiček. To so pač elementi tržnega kapitalizma. Se pa sprašujem, kam vse to vodi in kakšne posledice bo to imelo za naše državljane, predvsem na tiste mlajše, na njihov odnos do podeželja, zdravega načina življenja, tudi do ohranjanja tradicije ...
Kaj sporočamo mladim s tem, ko samskemu posamezniku (v tem primeru kmetu) pomagamo izbrati dekle, ko pa je normalno, da se ljubezen ne more izbirati med dvanajstimi kandidatkami.
Tovrstno početje jemlje ugled, ter meče slabo luč na naše podeželje, predvsem na urbanizacijo. Tega smo že vajeni iz prejšnjih šovov in to je tisto, kar nas v resnici lahko skrbi. Ker so tovrstne oddaje med najbolj gledanimi v državi, imamo slabo informirane državljane, ki se ne zavedajo, da gre za poneumljanje njih samih (gledati nekoga, kako se smeši, ustvarja pri gledalcih ugodno počutje in jih pomirja, ker je še toliko bolj smešnih, slabših, kot so sami ...).
Kaj, ko bi te televizije posnele tudi kakšne pogovorne oddaje ali okrogle mize o stanju na podeželju, v kmetijstvu, o njuni prihodnosti? Seveda to ne viša gledanosti in ne prenaša dobička. Taiste televizije potem v raznih dveminutnih prispevkih v poročilih opozarjajo na zdrav način življenja ali npr. na pomembnost ekološke pridelave hrane, razvoja podeželja.
Narobe svet. Tudi v tem Slovenci ne znamo biti drugačni.
Na žalost takega primitivizma ne vidimo samo preko oddaj, ampak tudi v pred nekaj leti novo nastali »turbo-folk« glasbi, ki je na gasilskih veselicah zelo priljubljena. Ob prepevanju kakšne viže in to celo z našo diatonično harmoniko, katere glavni motivi so, da se dva »ljubita na seniku«, da ima fantič »največji traktor« na vasi, se pač lahko vprašamo, kam vse skupaj pelje in kje so zlate skladbe, ki so jih pred leti pisali velikani naše glasbe, npr. brata Avsenik, pa gospod Lojze Slak, brata Ipavec... Kmetič praznuje, Pomlad na deželi, Deželica sonca in grozdja, Slovenec sem. Te viže so bil napisane s sporočilom, pomenom, izkušnjami avtorjev, predvsem pa je v njih zaznati ogromno motivov, ki dajejo motivacijo.
Kruta realnost je ta, da novodobne skladbe skupaj z resničnostnimi šovi mečejo izkrivljeno podobo o našem lepem podeželju in puščajo izredno slab vtis.
Zakaj se ne upremo? Ali nam je res mar za ugled, ki so ga ustvarjali predniki in ki ga ustvarjamo mi? Očitno nam bo take oddaje zanimivo gledati tudi v prihodnje in smejali se bomo še naprej drug drugemu. In nato drugi nam, tisti iz osveščenega, bolj razvitega sveta, seveda.
