Tiskane izdaje
Dan boja proti okupatorju, 27. april 2013, je minil. Peta vseslovenska ljudska vstaja je mimo. Zgodilo se je to, kar so nekateri napovedovali in česar smo se nekateri bali. Izkazalo se je, da protesti, ki so se dogajali zadnjega pol leta nimajo prav velike povezave z iskanjem boljšega jutri, z iskanjem novega modela delovanja države in družbe. Izkazalo se je, da so imeli na žalost slovenski konservativci prav. Vrenje, ki smo ga gledali na ulici, v veliki večini ni bilo nič drugega kot gibanje proti Janezu Janši in njegovi vladi.
Res je, da je Janša s svojo nezmožnostjo gojenja dialoga s protestniki, primitivnim oponiranjem in diskreditacijo znatno pripomogel k ohranjaju protestov, a kljub temu mu je treba priznati, da je imel prav, ko je trdil, da je cilj velike večine protestnikov le rušenje njegove vlade. Očitno postaja, da so bile zahteve protestnikov po odpravi varčevanja, po odhodu korumpiranih političnih elit, po pregonu gospodarskega kriminala ... le ceneni izgovori.
Vlada Janeza Janše je padla in visokoleteče moralne zahteve so potihnile. Politični programi in delovanje politike se ni spremenilo niti za odtenek, a protestniki so po veliki večini izginili. Dragi protestniki, sram naj vas je. Pokazali ste, da vam ni mar za lastne zahteve, zanima vas le »barva« tega, ki vas tlači.
Kje je danes množica samooklicanih intelektualcev s svežimi idejami, ki so še pred tremi meseci glasno pozivali k odstranitvi korumpirancev. Mnogi so se poskrili po luknjah in jih ni več na spregled. Na žalost moram priznati, da so se za edine verodostojne pokazali najbolj ekstremni protestniki, ki gojijo najekstremnejše in verjetno najtežje uresničljive cilje. Le njihove zastave sem videl na zadnjem protestu.
Z zahtevami protestov se v glavnem nisem in se ne strinjam, sem pa pozdravljal in še pozdravljam aktivacijo in željo po vključitvi v oblikovanje družbe, ki je vzniknilo okoli protestov.
Po prepričanju sem liberalec v vseh segmentih življenja. Nostalgične zamisli po vrnitvi v socializem, komunizem ali testiranja z anarhičnimi oblikami družbe se mi zdijo nesmiselne in na trenutke tudi nevarne. Slepo obsojanje kapitalizma, kapitala, politike, sodstva ... je po mojem mnenju popolnoma zgrešeno. Prav je, da se opozori na nepravilnosti, vendar se moramo vprašati ali smo pri tem resnično pošteni. Ne smemo le kazati na krivice, ki so nam prizadejane, najprej se moramo zazreti vase. Bežanje pred lastnimi šibkostmi nas ne bo pripeljalo v boljši jutri. Ali bomo pravični, če bomo krivičnikom storili krivico?
Vsi znamo zahtevati pravice, koliko pa se nas zaveda lastnih dolžnosti. Koliko nas pozna ljudi, ki utajujejo davke, zidajo brez dovoljenj, opravljajo lastno delo pomanjkljivo? Verjetno mnogo. Koliko nas je take ljudi prijavilo ali jim v obraz povedalo, da je njihovo početje nesprejemljivo? Malo. Kultura lažne solidarnosti nas vodi v družbo brez morale, v kateri bomo vsi propadli moralno in ekonomsko. Iskanje vzroka lastne nesreče v drugemu je preprosto, a ne more osvobajati in prinesti sreče. Prinese le delitve in izključevanje.
Izključevanje določenih delov družbe iz oblikovanja odgovorov na izzive današnjega časa je kontraproduktivno. Gibanje, ki naj bi iskalo te odgovore, se je zaprlo za zidove ideologij in iz procesa iskanja odgovorov izključilo vse, ki se ne strinjajo z nekaterimi slabo oblikovanimi in površno artikuliranimi izhodišči. Žalitve s strani protestnikov, namenjene nekaterim delom družbe, ki so si drznili podvomiti v pravilnost nekaterih temeljinih točk protesta, so bile neokusne.
Liberalci so bili s strani protestnikov zaradi ekonomskih prepričanj označeni za glavno težavo današnjega časa in bili v mnogih diskurzih oblateni in zasmehovani. Demonizacija liberalnih (t. i. neoliberalnih) zamisli se ne dogaja prvič v zgodovini. Demonizacija liberalne misli se je v imenu raznih ideologij že dogajala. Liberalne Primorce so zapirali italijanski fašisti, liberalne Slovence nemški nacionalsocialisti, liberalne Jugoslovane pa različni organi Socialistične federativne republike Jugoslavije. V liberalcih se je videlo tiste, ki se niso pripravljeni podrediti skupnemu dobremu in so zato nevarni za skupnost. Sprašujem se ali se protestnikom zdimo nevarni in kaj naj bi to za liberalce pomenilo. Ali so naši pogledi na prihodnost resnično tako radikalno drugačni, da ne moremo sodelovati?
Zamisli, ki so se oblikovale okoli protestov so dobre in slabe. Nekatere imajo potencial za nadaljni razvoj, druge so obsojene na propad. Težava je v tem, da jih protestniki ne želijo razvijati v prekrivajočem soglasju. Ali so res s takšnim načinom delovanja dosti boljši od trenutnih elit. Ali resnično z izključevanjem in zaničevanjem drugače mislečih lahko pridemo do družbenega preboja?
Dokler protestniki ne bodo spregledali, da pot naprej ni tlakovana v ideologijah iz preteklosti, da je lik Janeza Janše le projekcija njihove lastne šibkosti, da je izključevanje pot v nove spore in ne složen razvoj, do takrat jim oporekam pravico do uporabe imena Vseslovenske vstaje in napovedujem žalostno pot v pozabo.
Alternative, ki jih prinese revolt, morajo biti dogovorjene široko in sprejemljive za vse, če ne, bodo le pripeljale v nov revolt in tako do bridkega konca.
