Ker imamo na Tušmobilu TransAtlantik dve veslaški mesti, polovico delovnika preživimo na eni, polovico pa na drugi poziciji.
Marin, ekipa TransAtlantika
Razlika med njima je ogromna.
Pomembnejše mesto je tisto bliže krmi barke. Če sediš na njem si glavni, a za to plačaš visoko ceno. Boleč gleženj, ki ga uporabljaš za krmiljenje barke. Krmilo se namreč obrača sorazmerno z obračanjem plošče, ki jo premikaš tako, da desni gleženj zasukaš v eno ali drugo smer.
Depiliran nart. Ker je veslaško mesto bliže krmi, torej delu v katerega najprej trčijo valovi. To pomeni, da ima velik vpliv na sama vesla, ki pogosto padejo v nemilost valov. Posledično držalo vesla kar redno podrgne ob nart in s seboj vzame dobršen del kožuha. Na srečo pogosto uporabljamo CEP dokolenke, ki nas ščitijo pred to tegobo.
Če imaš srečo, da se izogneš depilaciji, pa to še ne pomeni konec nevšečnosti. Čaka te se ena preizkušnja, zabijanje vesel v kolena in meča. Tudi tukaj imajo glavno besedo valovi, ki s surovo silo dirigirajo veslom kam in kako.
Da to ni dovolj, mora veslač stalno spremljati kompas in morje ter pravilno krmariti barko med valovi.
Tudi to se ni vse! Še ena ambivalentna lastnost spremlja ta sedež. Ponoči, ob vzkliku "10 minut", dobi veslač svojo televizijo. V kabini se namreč prižge luč in tisti, ki je dve uri počival, se začne nerodno oblačiti in kobacati po kabini, ti pa ga opazuješ skozi okno in se smehljaš. Po drugi strani, pa to tudi pomeni, da dve uri zreš v prostor, ki ti predstavlja zavetje, toplino, počitek in vse ugodje!
Ti si pa zunaj, po možnosti še dežuje, in v dobrem in slabem veslaš proti Barbadosu.