Tisoč let nazaj, tik preden se je to popotovanje začelo, sem rekel, da je tisto česar se najbolj veselim veslanje ponoči.

''Ponovno moram oditi na morje, k življenju ciganskega klateža... In vse kar prosim je... tih spanec in sladke sanje, ko se bo dolga potegavščina končala.'' -  John Masefield

Tisoč let nazaj, tik preden se je to popotovanje začelo, sem rekel, da je tisto, česar se najbolj veselim veslanje ponoči.

V prejšnjem mesecu je to zvenelo naivno smešno. Noči so bile dolge, temne in zelo težko jih je bilo prenašati. Ampak sedaj, ko sem se navadil na ta absurden vzorec spanja in utrujajoče ure za vesli, so noči končno postale veličastne. Res je, da moja zadnjica še zmeraj protestira in da imajo moje veke nase pritrjene svinčene uteži. Vendar sem sedaj sposoben ceniti tudi nočno veslanje.

Pri odpravah gre navadno za pomilovanje samega sebe zoper naravo. Ta projekt me je zafustriral, saj se velik del boja bije znotraj mene (slabost, lakota, izčrpanost) in našim tukajšnjim okoljem (sedeži, izdelani v času španske inkvizicije).

Prejšnjo noč sem doživel tisti zasvajajoč občutek, tak, v katerem sem pogosto užival v hribih in gorah, puščavah in rekah. To je zlitje z ''nekakšno veličastnostjo, ki osvetli človekov um'' in ki pride s preživetjem ter uspehom v najbolj divjih krajih sveta in uživanjem v raznolikosti, lepoti ter divjosti narave.

Dnevne izmene so sedaj brutalno vroče, grozljivo za svetlopoltega Angleža. Tako prav uživam v osvežujočem večernem zraku. Vendar, ko se zrak shladi, se pričnejo graditi velikanski nevihtni oblaki iz modrih valov visoko na vzhodnem nebu. Ko tako veslamo v noč, se te oblaki valijo proti nam. Sumljivo jih gledamo, kako prihajajo. Oblaki so obsežni in črni, črni celo glede na nočno nebo, ki je obsijano z luno in posuto z zvezdami. Včasih gredo oblaki mimo nas, v pristanišče ali nekam na desno. Ampak včasih - mnogokrat vsako noč - luna izgine in zvezde zbledijo. Veter se poveča, ohladi in naenkrat spremeni smer. In tisti za vesli se pripravimo na udar. Zapremo naše jakne, se zakrijemo s kapuco in se kličemo med seboj.

''Pa gremo spet!''
''Se vidimo na drugi strani!''

In dež z apokaliptično močjo eksplodira iz neba, pada kot iz škafa, njegova nora intenzivnost je ujeta v našem soju svetilk (Hvala vam Princeton Tec / 9Point9 za naše odlične vodotesne svetilke).

Hrup dežja je glasen tudi v kabinah, saj prebudi celo spečega. Vendar se bo ta le nasmehnil v svoji topli spalni vreči, se obrnil in zaspal nazaj, upajoč na to, da bo ponehalo, preden se prične njegova izmena.

In zunaj na krovu veslamo kot nori, z olimpijsko hitrostjo ne z hitrostjo oceana, da zagotovimo toploto našim premočenim telesom. Veter divje tuli in mož na krmi se kolikor se da močno osredotoči, da nas krmili naravnost. Naravnost v valove in veter. K vragu s kompasovim vedenjem: vse, kar je pomembno, je to, da se držimo naravnost, da ohranimo varnost in da se prebijemo skozi noro noč, katere smer narekuje vihar.

Pred vsako ploho zaskrbljeno spremljam oblake. Nihče razumen se ne odloči ostati na dežju ob 3. uri zjutraj. Vendar, ko se enkrat dež prične, mi je izkušnja všeč. Počutim se tako srečnega. Srečnega, da sem tukaj zunaj, da preizkušam samega sebe in se učim o sebi, v enem izmed najbolj divjih, čistih in težkih okoljih, karkoli jih poznam. Kličem in spodbujam, no, vsaj za nekaj časa.

Danes tik pred zoro, ko je pričelo na nas zopet pršiti, sem vklopil moj iPod in privil glasnost do maksimuma (Hvala Aquapac in Sennheiser za vodoodporne vrečke in slušalke). Močna glasba je dvignila intenziteto trenutka, ki je izjemen.

Slutim, da bi to lahko postal spoštljiv spomin celotnega popotovanja, en, ki naredi vse skupaj vredno vsega. Oddaljena divjina, testiranje samega sebe, močan občutek nesmisla: ta noč je imela vse to, kar sem iskal od te odprave. Vse, kar moramo sedaj storiti, je to, da pridemo do konca, varno in kolikor hitro mogoče.


PS. Še ena prošnja prepoznavanja divjih živali:

Ujeli smo ribo, 40 cm dolgo, sivo-modre barve z modrimi pikami. Bila je precej kratka in debela in ima prožilec na hrbtu. Bilo jo je smešno težko filetirati. Moje ugibanje je: Triggerfish, vendar je njena barva bila drugačna od tistih, ki sem jih videl.

Nov ptič: čisto bel, z oranžnim kljunom ter podaljšanimi peresi iz repa. Mislim, da je mogoče lahko Burnica?

PPS. V mojem prejšnjem sporočilu sem pozabil omeniti dobro pesem o ''trenutkih''. Mislim, da je od Jorga Luisa Borgesa. Pogooglajte - je prijetno branje, in le malo osladno.