Ne rabim preveslati Atlantika, da bi izvedel, kako rad imam pečenega piščanca, je dejala pametna osebe nekega dne.
Steve, ekipa TransAtlantika
Medtem ko je ena izmed motivacij sedaj za mene potrpeti monotonost, garanje in trdo delo na tem potovanju, je med drugim tudi naučiti se povečati zadovoljstvo za moje normalno življenje (sočen piščanec, svež grah, sladoled za sladico...*vzdih* ), vendar to ni edina zanimivost.
Včeraj (v redkem trenutku prebujajoče jasnosti, ki ne vključuje popolne golote ) je Steve rekel: »Veš, uživati moramo v teh trenutkih. Tega bo kmalu konec.«
In ima prav. To je majhen magični trenutek, droben svetlikajoč dragulj med vsemi urami in tedni, ki se vlečejo.
• Nekontroliran, histerični smeh štirih prijateljev, ki so skupaj tisoč milj od kopnega.
• Gledanje vsake počasne sekunde, ko se dviga polna luna in osvetljuje našo pot čez ocean.
• Vlečenje velike ribe na krov - dolge kot moška noga in močne kot hudič.
• Škropljenje kita nedaleč od našega čolna.
• Jesti čokolado v topli spalni vreči po veslanju čez nevihto, govoriti preko satelitskega telefona z razredom učencev na drugi strani planeta.
Takšni trenutki bodo ostali, medtem ko bodo težki časi zabrisani v oddaljenem spominu. Takšni trenutki plus tisti največji, najbolj sočen pečen piščanec, ki si ga kadarkoli videl, so tisto, kar naredijo to izkušnjo vselej vredno truda.