odprava TransAtlantika
Življenje lahko ponuja precej pozitivna presenetljiva odkritja. Najprej sem prišla navzkriž z Alistairom Humphreysom preko bloga dveh kolesarjev, ki sta bila na popotovanju od Nove Zelandije vse do UK in ju je naš razred 7 - 9 letnih otrok iz majhne šole v Severnem Yorkshiru spremljal po Twitterju. Sledila sem povezavi na Twitterju in odkrila knjigo - The Boy Who Biked the World (Fant, ki je prekolesaril svet) in nato sem pomislila, da bi se to zelo dobro povezalo z našim interesom na Bikeboutu, tako sem naročila knjigo in se pogovarjala z Alom preko e-maila, končalo pa se je tako, da sem pristala, da bom sledila njegovi avanturi na odprtem morju.
Od začetka našega spomladanskega semestra, razred 2 uživa v dnevnih posodobitvah, diskusijah, raziskavah in debatah o prečkanju Atlantika. Vse to obsega pogovor o tem kakšna bitja lahko najdemo v Atlantiku pa vse do tega koliko toaletnega papirja 4. možje potrebujejo za 8 tednov?!!! To sovpada tudi z večino našega učnega načrta - odstotek razdalje veslanja je bil skrbno analiziran, izraza vodoodpornost in aerodinamika smo povezali z našim znanstvenim delom, kolektivno delo glede čudes našega naravnega sveta vključuje tudi fotografije in povesti iz njihovega popotovanja in seveda smo tudi želeli, da bi dobili nekaj kvalitetnega pisanja iz izkušenj.
kar je bil tudi povod za našo odločitev glede preveslanja Atlantika.
Vse se je pričelo tako, da je nekaj fantov dejalo, da bi bilo čisto lahko prečkati Atlantik, saj veslanje ni tako težko.....in tako sem pričela iskati veslaško napravo. Kar je ustvarilo veliko priložnost za sodelovanje in aktivno učenje in kmalu smo imeli vso opremo za čoln, vključno s kabino, spalnimi vrečami, GPSom, ribiškimi palicami, ekspedicijsko hrano in seveda VEDRO! Vsak otrok je prispeval nekaj za naš čoln, od ''nagačenega kita'' pa do sončnih očal. Naš dan smo pričeli tako, da smo pogledali najnovejše novice iz bloga in potem pričeli z ekipo štirih, vsak je dobil svojo opremo in pričelo se je veslanje. Ostali učenci pa so pripravili scenarij, prevzeli so tudi nadzor nad videom in razrednimi kamerami. Vrhunec je bil okusiti hrano odprave - vsaj razumeli smo stisko čezoceanskega popotovanja.
Sledilo je intenzivno miselno oblikovanje seznama besed in besednih zvez, ki imajo povezavo z oceanom, našimi občutki ter čustvi, stvari, ki se lahko zgodijo na poti, znaki in zvoki popotovanja. Prebrali smo povzetek iz Kensuke's Kingdom od Michaela Morpurga modelirali dnevniški izvleček, potem smo se usedli in pričeli pisati, edini zvok je bil škrtanje svinčnika.
Naše popoldne smo preživeli v majhnih skupinah 4 - 5 in skupaj smo naredili video dnevnik v čolnu.
Delali smo na naših scenarijih in jih nato uresničili ter posneli kratke klipe z uporabo razredne Flip kamere.
Kaj smo imeli (dobili - ugotovili) od dneva?
Veliko bolje smo razumeli omejitve s prostorom, težave z delitvijo in pritisk, da si z istimi ljudmi dolgo časa - vsi smo se strinjali, da bi pogrešali naše družine ter prijatelje.
Pričeli smo čutiti monotonost večnega veslanja - bilo je težko in čez nekaj časa (3 minute) smo se želeli zamenjati in početi nekaj drugega!
Razumemo zakaj velik del pogovora predstavlja hrana - pogrešali bi bolj kot ne vse, in nikogar ni privlačil obrok o ponudbi za njihov čaj tisto noč.
Doživetja so neverjetna! Radi bi videli še druge dele sveta v aktivni obliki - kolesa in čolni te pripeljejo mnogo bližje našemu svetu in vznemirljivim izkušnjam kot letala in avtomobili.
Uživali smo v našem pisanju - čutili smo pretok idej in pisanja, katerih navdih so bile izkušnje.
Veselje, šaljenje, besedno raziskovanje teme, uživanje, ki je prišlo z novimi idejami, stalno sodelovanje in veliko smeha!
Še naprej bomo sledili avanturi TransAtlantika in želimo, da veslači vedo, da so nas navdihnili, da smo najboljši kot smo lahko in sežemo po zvezdah!
Mrs Monaghan