Eno najpogostejših vprašanj, ki so mi jih zastavljali je preprosto, zakaj? Na to vprašanje je najtežje odgovoriti in vsak od nas ima svojo motivacijo, zakaj je že skoraj na sredini Atlantika, več kot 1000 navtičnih milj od kopnega.
Moja glavna motivacija je moj brat Mark, ki je izgubil boj z levkemijo, ko je bil star komaj 13 let. Na svoje zadnje dni me je prosil, da naj nekoč zbiram denar za raziskave levkemije (Leukaemia & Lymphoma Research). V letu 2002 mi je uspelo držati to obljubo, ko sem se s kajakom podal okoli Velike Britanije in zbral več kot 22.000 funtov. Nikoli si nisem mislil, da bom veslal po oceanu in težko sem rekel, da '' nimam nobenega interesa po tem velikem prečkanju, kjer ni ničesar za videti ''.
Ko sem se odločil, da sprejmem Marinovo ponudbo, da se pridružim ekipi, sem vedel, da bom to naredil le, če bom lahko zbral dobro vsoto denarja v spomin na Marka. Prav tako želim narediti kar se da največ iz mojega življenja, ki mi je bilo dano, tako kot je to naredil Mark s svojim kratkim življenjem, ki ga je imel.
Še vedno smo malce pod polovico poti in nepredstavljiva je misel, da bi šel še enkrat skozi vse, kar smo pravkar doživeli, to je težko vzdržati. Misel na trpečega Marka in kaj vse je dal skozi in kako se to primerja s to vožnjo, me ohranja, da vlečem vesla uro za uro.
Rad bi se zahvalil vsem, ki ste donirali v katerokoli organizacijo naše ekipe in spodbudili vse tiste, ki so zmožni donirati, da pogledajo našo spletno stran.
Simon je član ekipa Tušmobil TransAtlantik.