odprava TransAtlantika
Prejšnjo noč pa smo se končno odločili, da kar je dovolj pa je dovolj in spustili sidro.
Šli smo čez ure vodoravnega dežja in vetra iz sprednje strani, ki nas je upočasnil še manj kot na polžjo hitrost. Počistili smo krov in sklonili glave v naših kabinah. Zbujali smo se vsakih 30 minut, da bi preverili veter in tako videli, če lahko začnemo veslati. Na koncu smo tako čakali 8 ur, da se je veter umiril. Prav zares je frustrirajoče lebdeti sredi oceana, zavedajoč se, da imamo pred seboj še več kot 1700 milj ter da smo v dveh urnih izmenah naredili le 2 milji napredka. Bilo je odlično se spočiti vrniti na našo pot to jutro. Še zmeraj dežuje, vendar je veter končno spet za našimi hrbti.
Preden smo se odpravili, smo se usedli in napisali nekaj stvari o sebi in o potovanju - zakaj to delamo in česa se najbolj bojimo. Za največji strah sem napisal strelo. Z vsem tem dežjem tukaj, je bila vedno v mojih mislih, ampak danes ko sva z Marinom veslala je VHF Radio antena začela šumeti in prasketati. Vprašal sem Marina kaj je bilo to in tako je hitro izklopil elektriko in pričel odvijati anteno. Vendar ko jo je odvil in tako sploh ni bila več priključena je še zmeraj šumela v njegovi roki. Ko je ponehala pa je v istem trenutku začel spuščati enake zvoke ribiška palica v držalu. Marin je položil anteno na tla in segel po palici, in ko se jo je dotaknil ga je majhen električni šok odnesel na krov.
V tem trenutku sem se potopil za nož, da bi odrezal vrv, ki drži bakreni kabel katerega imamo za take primere.
Potem sem poizkušal prepričati Steva, da me spusti v sprednjo kabino, ki nima toliko elektronike.
Marin se je nato pojavil iz krme z ročnim neelektronskim kompasom, da bi nadaljeval veslanje, in me klical, naj se preneham skrivati ter se naj obnašam kot moški.
Nisem prepričan zakaj, ampak nikoli nisem bil veliki oboževalec strel. Prav tako tudi nisem prepričan, če bo kos viseče bakrene žice v vodi kaj pomagal, vendar mi to vsekakor pomaga pri sprostitvi.
Simon je član ekipe Tušmobil TransAtlantik.