Veliko je miljskih mejnikov, ki si jih lahko zastaviš za izziv, ampak nobeden od njih se ne more primerjati z oznako, ki prikazuje pol poti.

Sedaj smo oddaljeni od Barbadosa manj kot 1300 navtičnih milj. Za počastitev tega dogodka me je iz postelje priklical vonj salame, 5 kolesc za vsakega. Res se ne občuti razlike med tem, da smo sredi oceana in ko smo bili na morju šele nekaj dni. Glede strahu je enako in presenečeno se ne počutim nič bolj prestrašenega in izpostavljenega.

Morala na čolnu je zelo visoko in zelo smo optimistični, da bo druga polovica minila hitro ter s spremljajočimi vetrovi. Današnja tema so bili vrhunci prve polovice.

Stevov vrhunec je bil ta, da je šel plavat sredi oceana in občutki, ki jih je doživel sredi plavanja več kot tisoč milj od kopnega. Temu tesno sledi veslanje med sončnim vzhodom in poslušanje bučanja pesmi Sennheisers od Dire Straitsov.

Alov vrhunec je ugriz prvega kolesca salame in sira ali pa tudi mogoče plavanje. Marinov ali Pikijev  (kot je sedaj znan) je bil to, da je pokril 68 Nm v enem dnevu. Moj pa je bil smeh, ko so mi povedali nove zgodbice, ki so bile posledica  pomanjkanja spanja. V zvezi s tem...

Piki in jaz sva veslala, ko so zvezde migetale nad nama in je luna nanesla bleščečo preprogo do Barbadosa. Bila sva že uro v najini izmeni, bila sva tiho in ob prijetni sapi sva razmišljala o življenju. '' DESET MINUT'', klic iz kabine, obrnila sva se, da bi pogledala Steva, ki je zmedel sam sebe in razočaranje preko katerega je moral iti, ko je ugotovil, da mora čez deset minut pričeti veslati in ne oditi spat. Povedala sva mu, naj gre nazaj spat in Piki ter jaz sva se obrnila nazaj v smehu še preostalo uro.