Tiskane izdaje
Pred nekaj minutami smo zagledali tudi otok, črno liso na obzorju. Ravnokar pa sem prižgal mobilni telefon in dobil malo morje SMS čestitk.
Nismo še na koncu, a smo zelo blizu. Kar ne morem verjet, da bo vsega tega ritma, veselja in napora, ki smo ga doživljali zadnjih 45 dni, konec.
Imeli smo se super, postali in ostali smo prijatelji, doživeli marsikaj in prepričan sem, da smo živeli v pravljici.
Čez dobrih 6, 7 ur, bodo moje sanje, začete pred tremi leti, dobile epilog. S tem bom zaključil eno poglavje, ki pa bo nedvomno imelo posledice na prihodnost.
Vzdušje na krovu je sedaj zamišljeno, vsakemu se na obrazu vidi, da premleva pretekle dogodke in prisežem, da se mi zdi, da nam je tudi malo žal, da zaključujemo z avanturo. Ne bi se čudil, če bi kdo izmed nas potočil tudi kakšno solzico.
Čeprav pišem jaz, se vam iz dna srca zahvaljujemo vsi na krovu Tušmobila TransAtlantik. Hvala, ker ste nas spremljali, ker ste nam pošiljali spodbudne besede in pomagali humanitarnim organizacijam, ki so nam pri srcu. Hvala!
Hvala tudi vsem sponzorjem, ki so nam omogočili uresničitev naše želje!
ps: čeprav bomo v Port St Charles prispeli okoli ene ure zjutraj, bomo morali noč preživeti na barki ob vhodu v marino. Šele jutri zjutraj, okoli 9h (14h v SLO), bomo dobili papirje in nas bodo spustili v državo. Nismo še sigurni, če jih bomo uspeli prepričat, da nam dostavijo vsaj malo sveže hrane!
Marin je član odprave Tušmobil TransAtlantik
