Vesel dan za konec akcije Boš breskev

Kljub hudim birokratskim oviram je  dobrelnežem uspelo razdeliti 27 ton breskev. Ja, ker jih je na koncu Borut Jelič plačal iz lastnega žepa!

Objavljeno
29. oktober 2013 08.31
Lojze Smole
Lojze Smole
Četudi je danes dobrodelnost za mnoge več kot samo nujno potrebna, če ne že življensko pomembna - številnim posameznikom in družinam gre silno slabo, ta včasih naleti na običajnemu človeku na nerazumljive, celo tragične ovire.

Trud mnogih vladnih in nevladnih organizacij bolj ali manj učinkovito in uspešno tu in tam vsaj malo omili posledice tega neusmiljenega zmaja, ki se zajeda v nekoč delavski razred, zdaj nižji, brezštevilčni sloj, ostro ločen od malo številnega višjega sloja, kjer se kopiči nekoč družbeno premoženje. Tudi posamezniki se najdejo združeni z dobrimi in lepimi idejami, ki se znajo razrasti v prave organizirane ekspedicije dobre volje in dobrodelnosti.

Verjetno ste že slišali za letošnjo akcijo »Boš breskev«, ki so jo organizirali na DobraDela.si pod vodstvom Boruta Jeliča. Po isti ceni, kot so odkupili dvanajst ton breskev od kmetov, so jih tudi delili uporabnikom po Sloveniji. Vse lepo in prav ko se ne bi zataknilo pri eni rekli bi drobni malenkosti. Tako kot je kmet plačal davek od prodaje svojih breskev, bi ga morali plačati tudi »prodajalci«, saj zakon šteje takšno posredovanje kot preprodajo, se je izkazalo ko je vsa stvar že pošteno vzela zamah. Zakon pa se mora upoštevati, čeprav je morda krivičen ali slab. Ko bi vsaj pri »ta velikih« bili tako dosledni in učinkoviti ti dacarji. Zagrožena kazen pa, pošteno te pošteno stisne pri srcu. Da o tistih za varovanje podatkov na spletu niti ne govorimo.

Vendar so akcijo vseeno speljali do konca, ker je preostalo količino še ne razdeljenih breskev Borut plačal sam in so jih uporaniki dobili brezplačno. Tako se je devetnajstega oktobra v Festivalni dvorani Pionirskega doma v Ljubljani vseeno zgodil slovesen zaključek te breskove akcije. Pa ne samo to!

Podarim-dobim

Že dopoldan se je v Festivalni dvorani začel bazar, na katerem so ljudje dobili možnost za prodajo svojih stvari, ki jih niso več potrebovali po simboličnih cenah. Velika dvorana je bila kar premajhna zanje. Kupcev se res ni trlo, bilo pa jih je tam kar dosti, ki so se zvrstili do štirinajste ure. Bolj kot s prodajo pa so bili »prodajalci« zadovoljni z druženjem in dogodkom samim. Veseli in nasmejani so nas zapuščali. Da, dobre volje res ni manjkalo.

Posebnost tega bazarja je bila stojnica pri vhodu v dvorano. Da, tista najbolj obložena. Igrače, oblačila in druge stvari so pridno menjavale svoje lastnike. Eni so samo kaj prinesli nanjo, drugi kaj izbrali zase ali otroke, tretji pač samo kaj odnesli. Medtem, ko so eni z dobro voljo in ljubeznijo kaj podarili, so drugi na enak način to prejeli. Kar posvojila me je ta stojnica veselih in nasmejanih obrazov, da sem bil na njej dejaven vse do večera.

Popoldanski tok ljudstva je po zaključku bazarja res nekoliko presahnil, a popoldanski program je bil vse prej kot nezanimiv. Spoznali smo recimo, upajmo da bodočega, prvega slovenskega astronavta. Žena ga je bolj za šalo kot zares prijavila na razpis in že je bil postavljen pred dejstvo, da je uvrščen v ožji izbor. Kaj mu je pa ostalo drugega kot da sprejme izziv? Sam, pravi, ne bi niti pomislil, da bi se rinil v kaj takega. Tudi nekaj vadbenih naprav smo lahko videli, ki bi jih bil vesel vsak fitnes.

Poročanje o peripetijah in uspešnosti te letošnje breskove akcije ter predstavitev je bila poživljena z glasbenim in zabavnim programom. Najprisrčneje nas je zagotovo presenetila desetletna učenka Alenke Gotar Tia Kladnik. Svojo učiteljico je na prireditvi nadomeščala. Tia pa, pravi, da poje zato, ker so to njene sanje. In, prepričali smo se da je to res. Nekaj prostora pa je bilo tudi za malo moje poezije.

Cena, ki jo je plačal Borut za svoj dober namen...

Malo bi preskočili vse tisto pojasnjevanje, kako je tudi v ustavi zapovedana solidarnost, zakoni pa jo kratko povedano tako rekoč onemogočajo, da so zakoni pisani za tisti mali odstotek bogatih, ostale pa tiščijo dol. Tudi kako se je akcija breskev zapletala na Dursu, v praksi pa je dobro stekla, a samo po zaslugi gospoda Boruta Jeliča, ki je dejansko tudi plačal že kupljene breskve in jih nato naprej podarjal. Vsega skupaj se je obrnilo okoli 27 ton breskev a naj točnejše številke ostanejo skrivnost. Cena, ki jo je plačal Borut za svoj dober namen, je zanesljivo ogromna. Če že morda dobrodelnost ni neposredno prepovedana z zakonom, pa je zanesljivo komplicirana, če se je lotiš. Človek postane najmanj zmeden ko vidi kako lahko sicer neke preproste in samoumevne stvari postanejo prava odisejada. Zato smo danes bolj malo brodili po konkretnih podatkih. Ostane naj tako bolj duh dobre volje in poguma.

Večer se je prevesil v noč in dogajanje je zaključila še pogostitev ob glasbi in plesu. Dobro pa ga je zaznamoval še Borutov rojstni dan. Je pa bilo očitno, da jih letošnje težave nikakor niso spravile na kolena in da nameravajo svoje poslanstvo dobrih del nadaljevati tudi v naprej. Če je bila letošnja šola draga, pa so jih izkušnje tudi kaj naučile.

Zato se tudi niso mogli lotiti večje količine jabolk, ki so jim jih ponudili dobri kmetje po ugodnih zelo cenah. Prav tako so prihajale lepe ponudbe za grozdje, kaki, kostanj in celo mandarine. Ko se bo rešil tale gordijski vozel birokratskih zapletov nameravajo svoje poslanstvo dobrih del nadaljevati naprej. Prej pa se bo moralo birokratom razložiti, da ne more biti obdavčeno tako delovanje, kjer nekje založiš en evro in potem dobiš ta evro vrnjen nazaj, od tistega, ki si mu brezplačno omogočil, da je breskve dobila.

Se bomo srečali na istem bregu, ljudje dobre volje za dobra dela in birokracija? Nenazadnje bi v tem primeru imeli korist tudi oni (država). Delati dobro pomeni misliti dobro. Dejanja so tista, ki tehtajo človeka. Ne besede!