Tiskane izdaje
Zakaj se cene nepremičnin ne znižajo? Zagotovo je to vprašanje s katerim se marsikdo obremenjuje in hkrati čaka trenutek za ugodni nakup svoje nepremičnine. Tematika si zasluži podrobnejše razlage, ki jo bom seveda poenostavil, da bo snov razumljiva vsakemu.
Kdaj se bodo cene nepremičnin v Sloveniji znižale? Zagotovo s »padcem« slovenskega bančnega sistema, ki se sedaj krpa s finančnimi sredstvi, ki mu dejansko nikoli ne bi smela pripadati.
To so sredstva, ki izhajajo iz različno do sedaj izpeljanih reform s strani različnih vlad, tako levo kot desno ali sredinsko usmerjenih; od reforme trga dela, pokojninske, zdravstvene itd. Lahko si dejansko predstavljate, da se prek teh reform v resnici izčrpava tiste družbene bazene, ki so nosilni in še kako pomembni za delovanje v dobrobit vsake družbe, tudi slovenske. Tako pa se ta denar pretaka v monetarne vreče brez dna ali pa le-te služijo kot filter za plasiranje kapitala na višje nivoje, tudi odločanja in seveda posledično upravljanja s kapitalom - posredno pa tudi z družbo, narodi, državljani.
Če se prav spomnim, so mediji na dolgo in široko poročali o tem, kako so nepremičninski baloni povzročili zlom bančnega trga. Vendar se moramo zavedati, da se bančni trg v pogojih delovanja, kakršne ima sedaj, ne more kar tako zlomiti. Pravzaprav je bila to vržena kost medijem in družbi, da se je takrat preusmerila odgovornost od tistega, ki je povzročil nepremičninski balon, od bančnih sistemov seveda.
V nadaljevanju se bom osredotočil k nam bližji Evropski centralni banki (ECB). Ti so v fazi ugodnega ravni količine denarja v obtoku (+12,4 enote; oktober 2007) brez posebno strogih pogojev kreditirali vsakogar. Nepremičnine so tako rasle ena za drugo, potrošnja je bila nad realno (ljudje so trošili več, kot jim je dovoljeval njihov realni standard), cena nepremičnin je bila stabilna, prav tako pa so se za njihov nakup najemali - takrat ugodni krediti.
A že nekoliko kasneje je količina denarja v obtoku pričela izgubljati solidno raven, ki je dejansko ustvarjala prekomerno gospodarsko rast. V decembru 2008 je znašala + 7,7 enote, v decembru 2009 pa celo - 0,2 enote. Lahko si predstavljate, da je v tako kratkem obdobju od oktobra 2007 do decembra 2009 prišlo do znižanja količine denarja v obtoku evropskega monetarnega sistema za 12,6 enot, kar je svojevrsten paradoks - razen, če se v ozadju ne nahaja pretkan načrt? Zaradi tega gospodarstva niso dobila dovolj svežega denarja, tudi za najetje kreditov, s katerimi bi odplačali že najete kredite, kar je najslabša opcija.
Ob tem se je treba vprašati, kam je v Sloveniji šla vsa dodana vrednost - poleg za plače in plačilo surovin ter ostalih stroškov, če ne v odplačevanje najetih kreditov? In kje je denar od gospodarske rasti iz leta 2007, za katero se je država izdatneje zadolžila, kje je denar v svoji dodani vrednosti? In kje je ves sedanji denar, ki ga ni tako malo? Kot je poudaril zaslužni profesor doktor Peter Glavič v svoji Strategiji pametnega, vzdržnega in vključujočega razvoja Slovenije, ki obsega 48 strani, imajo Slovenci v tujini nekaj milijard evrov, po nekaterih podatkih nekaj deset milijard. Načeloma je pretok kapitala v EU neomejen, vendar to velja samo za zakonita sredstva. Po ocenah je bil precejšen del teh sredstev nezakonito pridobljen!
Ker je kreditni krč, ki so ga povzročili bančni sistemi, negativno vplival na ustvarjen BDP oz. gospodarsko rast, je prišlo do zmanjšane potrošnje, odpuščanj v gospodarstvu, različnih prestrukturiranj, ki so le redko obrodila sadove. Tako smo se v Sloveniji in tudi drugje soočili z izzivom, kje dobiti finančna sredstva za poplačilo najetih kreditov za stanovanja, avtomobile, in ne nazadnje, kako živeti do takrat nerealni življenjski standard.
Denarja seveda nismo dobili, ker ga ni bilo; bančni in monetarni regulatorji so ga vzeli iz obtoka. Banke so resda včasih brez pravih garancij podeljevale kredite za gradnjo nepremičnin, v Sloveniji celo preveč malomarno (zavarovanje kredita ni ustrezalo dejanski vrednosti nepremičnine). Poleg ostalih bank pa je tudi državna NLB podeljevala kredite politiki »bližjim« osebam celo za 1,6 % obrestno mero (Simona Dimic, šefica kabineta takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja), medtem, ko so obrestne mere za običajne državljane znašale med 8,4 do 11 %.
Za kaj je pravzaprav šlo v primeru Simone Dimic?
NPU je ovadbo podal na podlagi poročanja medijev, da je Dimičeva za obnovo družinske hiše v Murglah od NLB leta 2009 dobila posojilo v vrednosti 350.000 evrov. Posojilo naj bi ji bilo odobreno po izjemno ugodni obrestni meri za dobo 30 let, ob tem, da je imela v času pridobitve posojila, ko je torej vodila Pahorjev kabinet, približno 2200 evrov neto plače. V tistem času (do septembra 2009) je bil sicer Veselinovič predsednik uprave NLB, Narat in Vičič pa člana uprave NLB.
To je le eden izmed mnogih primerov t.i. slabih kreditov, za katere naj bi v prihodnje poskrbela slaba banka oz. po novem Družba za upravljanje z bančnimi terjatvami, katere vodstvo je sestavljena iz tistih, ki so bili soodgovorni za podeljevanje takšnih kreditov. Vodstvena sestava omenjene družbe pripada tudi politično strankarskim veljakom.
Osnovni bančni kapital se je prek zgoraj opisanih potez manjšal in manjšal. Banke so zašle v težave, saj trgi niso bili zmožni - sedaj pod strožjimi pogoji - najemati kreditov, kaj šele redno odplačevati svoje obveznosti. Namreč, tako kot se je v splošnem zniževala količina denarja v obtoku evropskega monetarnega sistema, tako se je zniževala dodeljena količina denarja, ki so ga državne centralne banke držav članic EU lahko natisnile.
Slovenskemu bančnemu sistemu ni preostalo drugega, kot da ravna v skladu z bančno logiko »kapitala« in v svoje bilančno stanje prenese tudi nepremičnine, za katere gradbena podjetja ali drugi investitorji zaradi t.i. kreditnega krča niso zmogli več plačevati najetih kreditov. Pri tem pa je moralo priti do dogovora z »nekom«, ki uravnava vrednost na trgu nepremičnin, saj se sedaj njihova cena ni smela znižati, kot bi se to glede na krizni standard moralo narediti.
Prav cene nepremičnin igrajo posredno vlogo pri tem, kako močan je videti kapital posamezne dotične banke.
Če bi se cene nepremičnin znižale, bi to posledično pomenilo tudi padec osnovnega kapitala banke. Torej v Sloveniji že nekaj let vidneje umetno vplivajo na to, da so cene nepremičnin takšne kot so.
Po drugi strani pa se banke, kot sem že omenil, dokapitalizirajo s pomočjo različno izvedenih reform, od pokojninske, trga dela, zdravstvene, različnih super varčevalnih zakonov (ZUJF), odpuščanj v javnem in gospodarskem sektorju itd. Prek takšnih dokapitalizacij svoj lastni kapital krepi tudi Evropska centralna banka, saj so državne centralne banke dejansko podaljšana roka nadrejene regulatorne banke. In ta kapital je tisti kapital, ki dejansko pripada družbenim bazenom, ki bi družbi morali zagotavljati udobno življenje, a do takšnih relacij ne prihaja več. Celo nasprotno, še pokojninska blagajna naj bi bila v svoji poosamosvojitveni zgodovini in tudi po letu 2005 deležna »neznanih« vdorov v kapitalski bazen z namenom preusmeritve sredstev za povsem, z njenim osnovnim namenom skreganimi projekti.
Če se vrnemo k cenam nepremičnin: te se bodo seveda morale znižati, če ne drugače zaradi potrebe, da se po novem še bolj obubožane slovenske banke dokapitalizira z dejanskim kapitalom, ki bo odseval tudi dejansko vrednost nepremičnin na trgu, saj je bolje dobiti nekaj denarja za krpanje finančnih lukenj kot pa nič.
Za drugo krpanje bančnih sistemov bo slovenska vlada poskrbela s Slovenskim državnim holdingom, v katerega osnovni nabor bodo vlade umestile uspešna ali pa dokaj uspešna slovenska podjetja - tudi takšna, ki se za nobeno ceno ne bi smela prodajati (telekomunikacije, komunikacije). Hrbtenico delovanja države predstavljajo ceste, železnice in ostale komunikacije, če upoštevamo dejstvo, da je do razprodaje slovenskega splošnega gospodarstva že zdavnaj prišlo. V drugem valu privatizacije, ki jo seveda zahtevajo nam nadrejeni monetarni in bančni regulatorji (IMF, Svetovna banka) ali pa kar evropski regulatorni organ, ki se imenuje evropska trojka, ravno zaradi tega tudi Slovenski državni holding pridobiva iz dneva v dan na svoji veljavi.
Vendar, ob tem pozabljamo, kaj bo z Republiko Slovenijo, ko bo izpeljana še ta druga privatizacija, kaj bo z njenimi državljani? Kapitala ta odgovor ne zanima. Zanimati pa bi moral slovensko politiko, ki igra to igro vsesplošne razprodaje slovenstva, a hkrati igra na strune narodnega ponosa in vseslovenstva, kar je zgolj za krinko. V vmesnem obdobju pa je bilo treba razvrednotiti slovensko narodno enotnost, za kar je poskrbela kar domača politična scena prek delitve na rdeče, bele, črne, zelene, modre, rumene in še katero barvo bi lahko naštel.
To je glavni adut, ki je moral biti uporabljen, da se je preusmerila pozornost slovenskega naroda. Ironično pa je to, da tako podporniki levih kot desnih živijo iz dneva v dan slabše. Vendar pa se ob vsem tem ne zavedajo, da so prav njihovi »gospodarji« tisti, ki bodo iz njih naredili tudi reveže v širšem mednarodnem prostoru, kjer so državne meje do nedavnega bile čudna reč in nekaj kar je bilo potrebno v čim krajšem možnem načinu zabrisati. Pa naj še kdo reče, da krog ni sklenjen? Je.
Ko pa bo narod to dojel, bo že zdavnaj ostal brez vsega, tam kjer je nekoč že bil - v rokah tujega kapitala, v rokah tujcev. To je le še vprašanje časa. Se zgodovina zares tako celostno ponavlja? Da. Še bolj zaskrbljujoče pa je to, da pri tem sodelujejo vsi tisti, ki pri tej igri ne bi smeli sodelovati, kvečjemu nasprotno - prav oni »poklicani« od slovenskega naroda bi morali poskrbeti za to, da do vsesplošne razprodaje, tudi slovenske narodne enotnosti in zavesti, ne bi prišlo.
A, če vam je danes malo mar za ta članek in se vas tematika ne dotika, se morate zavedati, da bodo morda že jutri na vaša vrata potrkali tisti problemi in težave, s katerimi se danes spopada vaš sosed. In kaj boste naredili takrat? Morda je rešitev res v novi slovenski ustavi, ki že nastaja dlje časa in naj bi bila vsej tej »razprodaji« strogo nenaklonjena in naj bi za spremembo ljudstvu dajala in ne jemala. To pa bo zanimivo, saj takšna politika ne ustreza niti sedanjim akterjem, kaj šele bančno monetarnim regulatorjem, ki se prav lepo igrajo »igre dokapitalizacij«, bodisi na znane ali manj znane načine. Ljudstvo pa? Tudi tu se zgodovina ponavlja. In krog je sklenjen. Mar ni tako?
