Če politiki ne bodo videli daleč naprej, lahko nastanejo resni problemi

S profesorjem na ekonomski fakulteti Janezom Malačičem smo se pogovarjali o velikih demografskih izzivih v prihodnjih desetletjih in nujnosti, da Slovenija sama poskrbi za svojo skrb zbujajočo demografsko vrzel.

Objavljeno
26. november 2010 18.48
Miha Jenko
Miha Jenko
V Sloveniji je takojšnja pokojninska reforma nujna, poudarja profesor demografije in ekonomske statistike na ekonomski fakulteti Janez Malačič in opozarja na nevarnosti, ki jih prinašajo populistični politiki. »Imamo 1,6 do 1,7 zaposlenega na enega upokojenca. Evropa ima še vedno tri do štiri zaposlene na upokojenca, pa je zaskrbljena, kaj se bo dogajalo s pokojninskim sistemom, in dela resne reforme. Mi bi morali biti zaskrbljeni že precej nazaj, takrat, ko se je v 90. letih kupoval socialni mir s prezgodnjim upokojevanjem.« S profesorjem Janezom Malačičem smo se pogovarjali o velikih demografskih izzivih v prihodnjih desetletjih in nujnosti, da Slovenija sama poskrbi za svojo skrb zbujajočo demografsko vrzel.

Profesor Malačič, koliko ljudi bo živelo v Sloveniji leta 2020?

Leto 2020 ni tako daleč in demografske projekcije so vsaj za 20, 25 let precej zanesljive. V zadnjih letih smo imeli nekaj težav, ker se je definicija prebivalstva nekajkrat spremenila, zato preteklih podatkov ne moremo povsem zanesljivo uporabljati za napovedovanje. Po nekih projekcijah bo prebivalstva približno enako kot danes. Zadnjih nekaj let v nasprotju s pričakovanji število prebivalstva kar hitro narašča na račun priseljevanja. Na spletni strani statističnega urada je že podatek, da živi v Sloveniji približno dva milijona 58 tisoč ljudi, kar bi naj sicer po projekciji EUROPOP2008 dosegli šele leta 2020. Tega še pred nekaj leti ni nihče pričakoval. A vmes se je spremenila tudi definicija prebivalstva, ob tem smo imeli še izbruh zaposlovanja tujcev. Lani se je defini cija prebivalstva spremenila tako, da je leto običajnega bivanja v Sloveniji referenčno obdobje, da nekdo statistično postane prebivalec Slovenije. Take spremembe precej vplivajo na projekcije. Na splošno lahko precej zanesljivo pričakujemo, da bo prebivalstvo še nekaj časa naraščalo.

Kakšna bo starostna struktura prebivalstva Slovenije čez deset let?

To je lažje napovedati. Zdaj je povprečna starost v Sloveniji med 40 in 41 leti, čez 30 ali 40 let se bo povečala na 50 let. Staranje prebivalstva, ki je eden od najizrazitejših trendov ne le pri nas, ampak tudi v Evropi, merimo z deležem prebivalstva, starejšega od 65 let. Njegov delež v Slove niji po zadnjih podatkih znaša med 15 in 16 odstotki. V desetih letih se bo približal 20 odstotkom. Bolj zbuja skrb, da bo kasneje še hitreje naraščal. Po projekcijah bo že leta 2040 blizu 30 odstotkom. V razvitem svetu zadnje čase najbolj narašča delež najstarejših, ki so najbolj potrebni zdravstvene skrbi in dolgotrajne nege. Pri številu prebivalcev je pomembno, kako se bodo gibale neto selitve, te so najbolj nezanesljiv del projekcij. Rodnost in smrtnost se spreminjata počasneje, selitve pa so odvisne od ekonomskih razmer. V krizi bo manj priseljevanja kot v konjunkturi.

Kakšna bo stopnja blaginje v Sloveniji čez deset let?

Tu smo na ekonomski strani, ki jo je veliko težje napovedati. Skoraj nihče ni predvidel zadnje krize in tudi zdaj ni mogoče natančno napovedati, koliko časa bo trajala in v obliki kakšne črke [W,V, L] bo. Kljub temu moram reči, da so zdajšnje razmere v Sloveniji boljše, kot nakazuje družbena klima v državi.

Kako to?

Po večini podatkov, tudi v publikaciji, ki jo UNDP vsako leto objavlja o človekovem razvoju, se Slovenija kar dobro odreže. Je pa res, da v letošnji izdaji še ni prišlo do izraza obdobje krize v zadnjih dveh letih. Pri nas je vrsta dolgoročnih kazalnikov dobrih in v letu 2010 je bila Slovenija uvrščena po indeksu človekovega razvoja na 29. mesto na svetu. Gotovo nas skrbi, da je kriza Slovenijo prizadela bistveno bolj kot nekatere druge države. Pretekla rast je bila prehitra in tudi ne dovolj kakovostna. Zato je kriza problem bolj razgalila.

Pred pogovorom ste dejali, da vas motijo napačne interpretacije t. i. baby booma, ki naj bi se v Sloveniji razmahnil v zadnjih letih. Zakaj?

O izbruhu rodnosti v razvitem svetu govorimo v obdobju po drugi svetovni vojni. Povzročila ga je kompenzacija rojstev po vojni. Odložena rojstva med vojno so se zgodila v letih po njej. Takrat je v resnici šlo za kar veliko povečanje rodnosti in dokaj ugodne demografske razmere. Od konca 60. let se je v Evropi začelo veliko zniževanje rodnosti na ravni daleč pod enostavno obnavljanje. V Sloveniji smo imeli dokaj ugodne demografske razmere do začetka 80. let. V časih nekdanje Jugoslavije so srbski in drugi demografi videli v Sloveniji idealne demografske razmere. Potem je rodnost padla pod ravni, ki omogočajo nemoten razvoj prebivalstva.

To je 2,1 otroka na žensko v rodni dobi.

Tako. To je kazalnik, ki ga v demografiji pogosto uporabljamo in je pri nas padel na zelo nizko raven, leta 2003 na vsega 1,2 otroka na žensko. Samo na podlagi tega kazalnika ne moremo dobro ocenjevati demografskih razmer.

V Sloveniji se je v najboljših letih govorilo o rojstvih 30 tisoč in več otrok na leto, kasneje je ta številka padla na približno 18 tisoč, pri nedavni rasti se je znova poveča la na okrog 22 tisoč.

Te številke držijo, vendar o baby boomu ne moremo govoriti, ker gre za povečanje rodnosti z zelo nizkih ravni. Deloma se je pojavil zaradi odlaganja rojstev pri mladih. V zadnjih letih je rojevalo več generacij. Čas bo pokazal, za koliko so pri tem dodatno izpadla rojstva, saj je predolgo odlaganje povezano z nižjo rodnostjo, in se je slovenski demografski problem še povečal. V stroki govorimo, da je v Evropi v prvem desetletju 21. stoletja prišlo do negativnega demografskega momenta. Če se v Sloveniji rodi 30 tisoč otrok na leto, potem ko ta generacija pride v rodno starost, rojeva približno 15 tisoč žensk. Če pa se rodi 18 tisoč živorojenih otrok na leto, pride v rodno obdobje čez 20 ali 30 let osem do devet tisoč žensk. Zdaj pa izračunajte, kako se zmanjša število živorojenih, če stopnja rodnosti ostane taka, kot je zdaj, to je približno 1,5 otroka na žensko. Rodnost bo v prihodnje gotovo nihala na nizki ravni. O baby boomu bi lahko govorili šele, če bi se ta kazalnik dvignil na 2,2 ali 2,3 otroka na žensko. Nihče v strokovnih krogih ne pričakuje, da se bo to zgodilo v nekaj prihodnjih desetletjih.

In če se spet ozremo na leto 2020: kakšne bodo javnofinančne posledice staranja prebivalstva in nizke rodnosti?

To bo obdobje, v katerem bodo demografske razmere imele večje javnofinančne posledice. V preteklih dveh desetletjih še niso opazneje vplivale. Veliko bolj so bile pomembne nekatere druge poteze vlad, omogočanje prezgodnjega upokojevanja in kupovanje socialnega miru v 90. letih. V desetletju, ki je pred nami, se bodo demografski kazalniki začeli hitreje spreminjati. In tisto, na kar v stroki že dalj časa opozarjamo, bo postalo bolj vidno.

Da, stroka napoveduje, da bi se lahko javnofinančni primanjkljaji v prihodnjih desetletjih drastično povečali. Ob tem bo zmanjšano število zaposlenih plačevalo pokojninske, zdravstvene in druge izdatke generacij nad 65 let.

Gotovo, zaostrene demografske razmere se bodo v celoti pokazale šele v nekaj desetletjih. Je pa to le en element v celotni zgodbi, zelo pomembne so tudi ekonomske razmere. Če bodo veliko boljše in na splošno dobre, če bomo imeli hiter tehnološki napredek, če bo Slovenija sposobna stopiti na voz kakovostnejšega gospodarskega in družbenega razvoja, bo te probleme lažje obvladovala. Tu smo spet pri ekonomskem napovedovanju, ki je veliko manj zanesljivo.

A očitno nas čaka nekaj težkih let. Gospodarsko okrevanje po svetu je počasno. Največji problemi bodo s pokojninsko blagajno, ki brez reform ne bo vzdržala.

Osnovna pokojninska zgodba je jasna. Reforme so neizogibne in bodo potrebne nenehno, v presledkih od 5 do 10 let. Mednarodne razmere so izredno zapletene in v Sloveniji se tega še premalo zavedamo. Je pa res, da je veliko odgovornosti na sedanji politiki. Razprava o pokojninskih sistemih je pomembna. Če politiki in parlament, vla da ne bodo videli dovolj daleč naprej, lahko nastanejo zelo resni problemi. Še posebej izpostavljeni in ranljivi bodo najstarejši, ki ne bodo mogli več z delom zaslužiti sredstev za življenje. Na pokojninski sistem gledam kot na pomembno civilizacijsko pridobitev in toliko večja je odgovornost naših politikov, da te civilizacijske sisteme ohranjajo in jih prilagajajo. Ne bi smeli dopustiti, da se spremembe na pokojninskem področju prelagajo v prihodnost. S tem bi se ogrožalo preživetje sistema. Upam, da imamo toliko zrele politike – in da ljudje razumejo težave in bi tudi, če bi bil referendum o zakonu o pokojninskem zavarovanju, glasovali odgovorno, ne pa z vidika kratkoročnih interesov.

Takojšnja pokojninska reforma je seveda nujna?

Seveda. To, da je naša pokojninska blagajna takšna, kot je, je posledica cele vrste drugih slabih in nesprejemljivih politik, ne samo demografskih razmer. Imamo 1,6 do 1,7 zaposlenega na enega upokojenca. Evropa ima še vedno tri do štiri zaposlene na upokojenca, pa je zaskrbljena, kaj se bo dogajalo s pokojninskim sistemom, in dela resne reforme. Mi bi morali biti zaskrbljeni že precej nazaj, takrat, ko se je v 90. letih kupoval socialni mir s prezgodnjim upokojevanjem. Kakšni bodo ti naši prihodnji upokojenci? Zdaj še lahko financiramo naš pokojninski sistem, ker je zdajšnja armada pol milijona upokojencev z večinoma zelo nizkimi pokojninami. Prihodnje pokojnine pa bodo večje, ker so ljudje bolj izobraženi in imajo višje dohodke. Tu gre za res zelo pomembno vprašanje. Ob tem, da prihodnje desetletje ne bo najhujše. Še hujše posledice se bodo pokazale v desetletjih med 2020 in 2040.

Kakšne premike pričakujete med 2020 in 2040?

Delež prebivalstva nad 65 let se bo zelo povečal, zanesljivo nad 25 odstotkov. Različne projekcije kažejo različne številke, a zanesljivo bo vsak četrti prebivalec Slovenije starejši od 65 let. Starejši ljudje bodo ekonomsko v boljšem položaju, kot so danes. Ti ljudje bodo veliko bolj izobraženi. Tudi bo gatejši bodo. Slovenija je doživela precejšen gospodarski razvoj v zadnjih desetletjih.

Kako bodo demografske spremembe vplivale na politično krajino v Sloveniji? Bo postarana Slovenija postajala vse bolj konservativna? Bo potreben nov medgeneracijski konsenz? Tak, da velika politična moč, ki jo bo imela večinska starajoča se populacija – in jo zdaj izkorišča Desus –, ne bo zatrla interesov manjšinskih mladine in otrok?

Politični vidik demografskih razmerij je izjemno pomemben. Slovenija je dober primer. Zadnjih nekaj volitev je stranka upokojencev jeziček na tehtnici. V prihodnje se bo demografska struktura spreminjala tako, da bo to še bolj izrazito možno. Res pa tudi starejši ne volijo vedno po tem ključu. Če se na političnem prizorišču pojavi spreten populist, ki še bolj spretno organizira in animira takšno populacijo, lahko to probleme precej zaplete ali zaostri. Toliko bolj je pomembno, da se problemi rešujejo na strokovni podlagi. Ta vprašanja se da lepo obdelati in pokazati z ekonomskimi izračuni. Medgeneracijski odnosi so izjemno pomembni, a še pred 30 ali 40 leti se nihče ni s tem strokovno ukvarjal. Zdaj je to eno najbolj izpostavljenih vprašanj, še bolj bo v prihodnje. Priporočil bi, da se politiki poglobijo v strokovne analize in se odločajo na njihovi podlagi, te je treba predstaviti tudi širši javnosti. Slovenija v zadnjih 100 ali 150 letih ni imela sreče z medgeneracijskimi odnosi in politiki, ki so nam vladali. Pogosto so prišli na oblast mladeniči, ki so delali prehude eksperimente, nato pa je to reševalo nekaj prihodnjih rodov. Mogoče bi potrebovali nekoliko pametnejše starejše politike.

No, politika pogosto zasleduje le bolj kratkoročne interese in je za opozorila stroke velikokrat gluha.

Žal je to pogosto res. Potreben bo pritisk, medijev, civilne družbe, stroke.

Je za vladajoče politike dvig rodnosti zelo draga in politično nezanimiva zadeva – saj ekonomske rezultate prinese šele čez pet ali sedem volilnih mandatov, ko se nove generacije zaposlijo?

Demografske spremembe se dogajajo na daljše obdobje, precej daljše, kot je en volilni mandat. Če pogledamo raziskave v Evropi v zadnjih 20 ali 30 letih, vidimo, da nimamo recepta, kako povečati rodnost. Raziskave kažejo, da je del politik v državah dal skromne rezultate, nekateri ukrepi pa niso dali nobenih rezultatov. Nimamo odgovora, ka kšna politika bo učinkovita, zlasti na daljše obdobje. Da gre za resno vprašanje, kaže tudi čedalje več aktivnosti na ravni EU. Unija je v zadnjih sedmih letih pripravila nekaj zelenih knjig na to temo. Evropska komisija od leta 2006 organizira vsaki dve leti demografski forum. Ne preseneča, da doslej nobena država ni našla trajnih odgovorov. Nastale so nove razmere, ki niso obstajale še nikoli v zgodovini. Rodnost in smrtnost sta se znižali na nizko raven, hkrati je rodnost tako nizka, da ne omogoča ustreznih demografskih razmer in na dolgi rok ogroža nemoteno obnavljanje prebivalstva. Prihodnje leto bo na planetu sedem milijard ljudi, od tega jih živi milijarda in 200 milijonov v razvitih državah, pri čemer nas je v Sloveniji za približno 0,4 tisočinke svetovnega prebivalstva. Ves globalni prirastek prebivalstva v prihodnjih desetletjih bo izhajal iz nerazvitih območij sveta. Računamo, da bo v prihodnjih desetletjih svetovno prebivalstvo naraslo čez devet milijard ljudi. Zelo se bo spremenilo razmerje med EU in arabskim in turškim svetom.

Kako se bo spreminjala vloga pokojninskih skladov, prek katerih se bo finančno napajala vedno večja upokojena populacija?

Na pokojninskem področju so se demo grafske razmere v Evropi tako spremenile, da ogrožajo obstoječi sistem sprotnega kritja. Ko so v preteklosti politiki, od Bismarcka naprej, z dobrimi nameni gradili ta sistem, ni nihče razmišljal, da bodo nastale tako velike demografske spremembe. Tudi pokojninski sistemi se starajo tako kot prebivalstvo. Obstoječi sistem je zelo občutljiv na velike demografske spremembe. V državah, ki nimajo drugega sistema, vse bolj prihajajo v položaj, ki spominja na piramidno igro. Zadnji dve desetletji se s tem ukvarjajo tudi mednarodne organizacije, od Svetovne ban ke, OECD in drugih. Na voljo imamo nekaj pokojninskih sistemov, vsak ima dobre in slabe strani. V ZDA je bolj kapitalsko osnovan, ko podjetje poskrbi za pokojnine svojih delavcev ali pa morajo to storiti kar delavci sami. V Evropi, še posebej pa v Sloveniji, kjer smo prišli iz socializma in nimamo pravih izkušenj s kapitalskimi sistemi, je zaradi demografskih sprememb toliko večji problem osnovni sistem. Treba bo sfinancirati in preživeti prehodno obdobje nekaj desetletij, ko naj bi se stvari znova normalizirale. Tudi če ne bo nobenih ukrepov prebivalstvene politike, bodo nastali zelo resni problemi, ki jih bo morala reševati politika, da bo omogočila kolikor toliko normalno funkcioniranje družbe in gospodarstva. V demografsko strukturo so že vgrajene zelo velike demografske spremembe. Znižanje rojstev s 30 tisoč na 18 tisoč na leto se je zgodilo. Zato bo država morala reševati probleme, ki bodo izšli iz tega. Politiki se tem vprašanjem ne bodo mogli izogniti.

Katera bodo ta vprašanja poleg pokojninske reforme?

Vzdržno financiranje zdravstvenega zavarovanja, dolgotrajne oskrbe. Če se bodo pokazale večje težave na teh finančno zelo zahtevnih področjih, bodo težave širše, v javnem sektorju, tudi v izobraževanju, saj vidite razprave o uvedbi šolnin. To so izjemno občutljiva vprašanja in zelo resne politične izbire. Ali boste davkoplačevalski denar porabili za to, da boste financirali take ali drugačne pokojnine, ki so jih podeljevali politiki v preteklosti, ali pa boste financirali izobraževanje mladih, ki bodo v prihodnje veliko ustvarili in s tem pomagali pri financiranju drugih stvari? S tega vidika Slovenija ne sme odlašati s spremembami pri pokojninski in drugih reformah. Ključno je, da smo zdaj del EU, nekega velikega sistema, in se ne moremo obnašati, kot da pri nas življenje teče samoupravno, kot je trdila oblast v nekdanji SFRJ. Moramo se prilagajati. In tudi svoje demografske probleme bomo morali rešiti sami. Če se bomo prilagodili, bomo precej na boljšem, sicer nas bodo spremembe povozile.

Vaš kolega, geograf in zgodovinar Aleksander Jakoš, se je provokativno vprašal, ali je bilo leto 1980 začetek izumiranja Slovencev in ali glede na demografske trende in migracije slovenščino čaka usoda švicarske retoromanščine. Vaš komentar?

V nekaj prihodnjih desetletjih se to ne bo zgodilo, zlasti ne do leta 2020. Tu spre membe še ne bodo tako velike. Je pa res, da bodo razvite države, kot denimo Velika Britanija, Nemčija in druge države, ki so s svojim prebivalstvom, z belci, naselile Severno Ameriko, Avstralijo itd., sedaj dobile revanšo. Mehičani bi morda rekli, da gre za Montezumovo maščevanje. V resnici so demografske razmere take, da so naklonjene priseljevanju. Težko bi rekli, kolikšno priseljevanje bi bilo potrebno zaradi nizke rodnosti. Tu lahko zelo hitro pridemo do zelo velikih številk.

Do kako velikih številk?

Recimo do tega, da bi se k nam priselilo več ljudi, kot se rodi otrok. To je lahko 15 do 20 tisoč priseljencev na leto. V Sloveniji smo zaradi tega v težavah, ker ima manjše prebivalstvo manjše zmožnosti integriranja priseljencev. Če pogledamo Veliko Britanijo ali celo Francijo, ki ima dobre demografske rezultate, projekcije priseljenega prebival stva kažejo, da se bodo deleži priseljencev v prebivalstvu v prihodnjih dveh ali treh desetletjih zelo hitro povečevali. S tem se bo zelo spremenila struktura prebivalstva. Po drugi strani bo v državah, ki doživljajo demografski prehod pozno, kjer ta še ni končan, prebivalstvo ostalo homogeno. To velja za Kitajsko in mnoge druge države. To je v nekih kriznih, tudi vojaških razmerah, lahko pomembno.

Od kod se bodo ljudje priseljevali v Slovenijo? Iz jugovzhodne Evrope, Kitajske, Bližnjega vzhoda, Severne Afrike, Indije?

V te kraje običajno gledamo. Pomembno je, da se priseljujejo izobraženi ljudje. Gospodarske razmere v razvitih državah, tudi v Sloveniji, so take, da potrebujete terciar no izobraževanje, da ste sploh zaposljivi. Ves razviti svet potrebuje take priseljence, ki jih v svetu ni dovolj, tudi v nerazvitih državah. Da ne govorimo o moralnih in siceršnjih dilemah takega priseljevanja. V resnici je največ potencialnih priseljencev neizobraženih, takih, ki se najtežje integrirajo.

To so recimo tudi gradbeni delavci iz Bosne.

Recimo. Če pogledate širše po Evropi, skoraj ni območja, od koder bi se lahko priseljevale množice, ki bi jih Evropa potrebovala, če bi hotela zapolniti demografsko vrzel. Ljudje se bodo priseljevali iz drugih delov sveta. Pred časom sem napisal analizo in primerjal razmere v Evropi z jugozahodno Azijo in severno Afriko. Tu bo v prihodnjih treh ali štirih desetletjih nastalo na sosednjih območjih zelo veliko demografsko nesorazmerje. Prebivalstvo jugozahodne Azije in severne Afrike je naraščalo s številkami, ki vas res presenetijo.

Kako konkretno?

Če primerjate prebivalstvo Evrope, z Rusijo vred, in 25 držav od Turčije do Arabskega polotoka pa severno Afriko, vključno s Sudanom, je bilo pred šestdesetimi leti, sredi 20. stoletja, to razmerje 5,6:1, izrazito v korist Evrope, zdaj je okrog 1,8:1. Sredi 21. stoletja pa bo to razmerje že v korist neevropske strani, 0,97:1. Kakšne posledice bo to imelo, je težko reči. Večji del prirasta v evropski okolici se v Evropo ne bo mogel priseliti iz vrste razlogov. Niti ne bo dovolj prostora tukaj. Evropa ne more reševati demografskih problemov arabskih držav v njeni okolici, ker so te demografske številke tako visoke, da to ne gre. Če se pogovarjamo o priseljevanju, je ključno vprašanje izobraževanje in človeški kapital priseljencev. To bo verjetno zelo resno ekonomsko vprašanje.

In politično tudi.

Seveda, poglejte Anglijo, kjer je delež vpisanih na univerze tako izrazito porasel, da tega ne morejo sfinancirati le z davko plačevalskim denarjem. Če se pogovarjava o priseljevanju, bo problem Evrope in tudi Slovenije ne le v tem, da bo treba financirati terciarno izobraževanje za polovico ali celo dve tretjini domače populacije. Financirati bomo morali tudi terciarno izobraževanje priseljencev, ki prihajajo iz revnih držav. In te revne države in njihove družine nimajo dovolj sredstev, da bi investirale. Številke za to bodo zelo visoke.

Torej bo eden od trendov do leta 2020 in naprej tudi čedalje večji delež študentov, domačih in iz tujine.

V strokovni literaturi beremo o vojni za talente. V ZDA je v zadnjih desetih letih, po sesutju dvojčkov v New Yorku, politika negativno vplivala na prihod najboljših študentov, ki so jih Američani prej selek cionirali z globalno razširjeno mrežo, ki še vedno deluje. V ZDA se je zgodil le majhen zastoj, pa so se že pojavile zelo resne kriti ke in napovedi, da bo to imelo zelo slabe posledice za ZDA. Evropi do zdaj ni uspelo razviti približno podobnega, konkurenčnega sistema selekcije podiplomskih študentov, iz katerega so Američani črpali velik del prednosti na znanstvenem in raziskoval nem področju.

A nam se dogaja nasprotno: najboljši študentje odhajajo v tujino in ostajajo tam, ker imajo boljše možnosti za razvoj in za poslitev kot v Sloveniji.

Gotovo, a ne bi metal vsega v en koš. Iz menjava, kot jo imamo v okviru programa Erasmus, je izjemno dobrodošla. Ko sem sam študiral, ni bilo prav ničesar primerljivega. V nekdanji Jugoslaviji ni bilo izmenjave štu dentov niti znotraj države.

Vas nič ne skrbi, da mnogi mladi, talentirani Slovenci ostajajo v tujini, ker doma ne najdejo prave službe, birokracija pa jim otežuje nostrifikacijo diplom?

To bi bilo skrb zbujajoče, če se zelo po veča. A politika, ki bi imela cilj, da vse zadrži doma, bi bila verjetno še slabša. Ne moremo razvijati vseh disciplin. Nimamo dovolj sredstev za velike raziskave, zlasti na nekaterih prebojnih področjih. Zato je tudi s slovenskega vidika koristno, da gredo v tujino. Naša politika bi se morala usmeriti v to, da ohrani stik z našimi mladimi talenti, ki gredo v tujino, in da poskuša od njih do biti kar največ. Marsikdo bo v tujini lahko naredil veliko več kot doma. Sicer bi težko rekli, da je beg možganov zdaj kritičen. Bi pa bilo slabo za Slovenijo, če bi bili zaprti in bi onemogočali, da se mnogi vračajo domov in prinašajo svoje znanje in izkušnje iz sveta.

Več v Sobotni prilogi