Tiskane izdaje
»Smo se za to borili?« je vprašanje, ki je bilo omenjeno v uvodnem govoru okrogle mize o Sloveniji leta 2020 v sredo v Novem mestu. Po Kopru je Delo v dolenjski prestolnici organiziralo drugo razpravo v seriji okroglih miz po večjih slovenskih mestih, s katerimi v upanju na prijetnejšo Slovenijo leta 2020 išče pozitivne zglede za prihodnost. Kolegica iz uredništva Dela je pred zbranim avditorijem sicer izrazila upanje, da mladi naciji tako težkega vprašanja ne bo treba nikoli postaviti. A to ne spreminja vse bolj razširjene ugotovitve, da je marsikdo na južni strani Alp globoko razočaran nad gospodarskim, ekonomskim, podjetniškim, moralnim in vrednotnim obrazom Slovenije.
Trdoživa recesija, ki bo v letu 2011 morda dosegla novo dno, je razkrila vse slabosti Slovenije. A kriza je vedno tudi priložnost za očiščenje, za nov začetek.
Dolenjska barka
Širša okolica Novega mesta je območje, ki si ga lahko drugi deli države vzamejo za zgled. Gospodarski podatki so zgovorni. Neto dodana vrednost na delavca v jugovzhodni statistični regiji je bila leta 2009 43.400 evrov, v celotni Sloveniji pa 34.200 evrov.
Sporočilo uspešnih gospodarstvenikov, kulturnikov in športnikov z juga države je preprosto. »Dobrih idej je dovolj,« si lahko izposodimo mnenje direktorja krškega Evrosada Boštjana Kozoleta, sicer maturanta novomeške gimnazije. »Potrebna je le akcija, da jih uresničimo,« se je mogoče strinjati z mnenjem prve dame trebanjskega Trima in še ene maturantke iste gimnazije Tatjane Fink.
Ko kot gost iz sosednje in gospodarsko izjemno šibke posavske regije – če seveda namerno prezremo bogato energetiko – poslušaš uspešne dolenjske direktorje, dobiš občutek, da bi Slovenija krizo lahko mirne duše prestala brez večjih gospodarskih pretresov. Krka, Trimo, Revoz in še mnogi drugi na Dolenjskem so se recesiji prilagodili in uspešno krmarijo barke proti mirnejšim časom.
Skrivnosti uspeha so znane: inovativnost, drznost, končni produkti, kvaliteta pred kvantiteto, izvozna naravnanost, iskanje tržnih niš, kakovostno šolanje domačega kadra, uvoz tujih intelektualcev, iskanje uspeha na trgu namesto moledovanja za pomoč na ministrstvih ... Dolenjci pravzaprav niso povedali nič novega. Omenjene fraze uporabljamo vsi, toda v praksi jih tako rekoč kolektivno ignoriramo. Kot da bi bili sistemsko cepljeni proti pozitivnim nasvetom. Proti dobri praksi, ki o mogoča zdravo gospodarsko rast, temelj vsega nadstandarda v družbi.
Ignorantska politika
»Takšnih okroglih miz, kot je današnja, sem se v preteklosti že velikokrat udeležil. Toda ministri, ki so bili vabljeni tudi danes, skoraj nikoli ne pridejo,« je dejal Aleš Bratož, predsednik uprave Revoza: »A če že ne morejo priti na okrogle mize, bi se lahko ustavili vsaj na regijskih gospodarskih zbornicah in vprašali, zakaj smo uspešni.«
Pa tega ne naredijo. In kadar izjemoma vendarle vprašajo, njihovo zanimanje večinoma ni iskreno. Dejstvo je, da se slovenska politika že vrsto let ukvarja predvsem sama s seboj, s širitvijo lastnega vpliva, vrtičkarstvom in kopičenjem kapitala. Vsako besedo, dejanje in narisano pest nasprotnika izkoristijo za neproduktivno besedičenje, izvoljeni predstavniki ljudstva večino dragocenega časa v štiriletnih mandatih mirne duše vržejo v koš. In z blatenjem drug drugega ljudem mimogrede priskutijo celo slavnostne dogodke, kakršen je 20-letnica samostojnosti. Za lastne volilne točke najagresivnejši izkoriščajo celo še nerojene otroke. Zares niso več vredni spoštovanja.
Ignorantski gospodarstveniki
»Ko poudarjam, da moramo biti izvozno naravnani in se ne smemo preveč oklepati evropske pomoči za kmetijstvo, ki je sicer za nas pomembna, sem deležen kritik konkurentov iz panoge,« je v sredo povedal Boštjan Kozole.
Tako globoko zgrešeno razumevanje osnov gospodarstva, kot se je z nekaterimi izjemami zakoreninilo v slovenski družbi, si zasluži poseben predmet na ekonomski fakulteti. Državna pomoč, vnaprej korumpirana javna naročila, razpisi, prilagojeni podjetjem v lasti politikov, moža ali sorodnikov v n-tem kolenu, pol stoletja ropanja davkoplačevalske vreče za piškavih 530 kilometrov avtocest ...
Proračuni Slovenije, regij, občin in javnih ustanov so za povprečnega slovenskega podjetnika molzne krave, iz katerih hoče kovati preživetje. Je bližnjica, po kateri se je z nekaj zvezami in iznajdljivosti najlažje ogniti trdemu delu in kovanju resničnega gospodarskega uspeha na domačem in tujem trgu. Ko shira krava, shirajo tudi ti kvazigospodarstveniki. Druga bližnjica so dodelavni posli in podizvajalske storitve. Še laže, kot jih je pridobiti, jih je v krizi izgubiti. Upati je, da bo zgodovinski spomin Slovencev leta 2020 segel vsaj do sedanje krize.
Ignorantska prihodnost
»V Sloveniji vlada kriza vrednot,« je pred dobrim letom v intervjuju dejal Branko Kos, predsednik Ina Brežice, ki od posavskih družb izstopa po inovacijah in prodaji mehanizacije za kmetijstvo in komunalno dejavnost na tujih trgih. »Splošno cenimo tisto, kar ne daje konkretnih učinkov. Vsi bi radi pobirali, in ne razmišljali, kako kaj ustvariti, prodati in od tega živeti. V mlajših generacijah so pametni fantje, ki so se prilepili na državne službe. Mladi si poiščejo dobro plačano zaposlitev, kjer je malo dela. Dejansko so neizkoriščeni.«
Na mladih svet stoji. Na čem pa temelji njihovo razmišljanje? Študentski servisi, študentske organizacije, podmladki političnih strank in najrazličnejše nadgradnje mladinskih centrov v javno-zasebne zavode in institucije so odskočna deska novih generacij za dosego ciljev vladajoče elite: molžo javnih krav. Najuspešnejši med njimi so v zrelih tridesetih letih že finančno preskrbljeni, imajo številna storitvena podjetja, delali niso veliko, s svojimi lovkami pa so že globoko v lokalni in državni politiki. So naši bodoči župani in poslanci.
Kako zajeziti njihov vpliv? Z limitom na študentski zaslužek, ki ne pripomore k spodbujanju podjetniške miselnosti in bo mlade silil k novim oblikam varanja davkarije, zagotovo ne.
Nujna reforma
Da se leta 2020 res ne bi množično spraševali, ali smo se za to borili, je zagotovo potrebna reforma razmišljanja, vrednot in morale. V vseh porah družbe. Toda ali je reforma, kjer bi se oddaljili od iskanja hitrega finančnega profita na račun šibkejših in se približali utopični ideji zadovoljstva vseh ljudi, sploh mogoča?
Se politiki in gospodarstveniki lahko spremenijo ali moramo počakati na nove? Bodo delavci/volivci, ki so, denimo, jeseni 2005 množično demonstrirali proti oblasti, nato pa leto pozneje največ glasov na lokalnih volitvah namenili svetnikom v državi vladajoče stranke, sposobni obkrožiti nova imena? In kaj se lahko spremeni na bolje, če bodo za temi novimi imeni le mlajše generacije, priučene istih vzorcev, po kakršnih deluje sedanja?
Na preskušnji smo padli tudi mediji. »Politika bi morala biti le servis za vse nas,« mi je po odigrani partiji nogometa pred časom svojo misel z mojimi besedami zaupal stanovski kolega z Dela.
Nisva osamljena. Toda mediji smo politikom dopustili, da so postali medijske zvezde, nekritično smo jim podarili medijski prostor. In to vse uradno, v imenu objektivnega novinarstva. Žal se za skovanko prevečkrat skriva zgolj novinarsko poročevalstvo in strah pred izgubo velikih državnih oglaševalcev, včasih celo službe.
Tehten razmislek o tem, kakšno Slovenijo si želimo leta 2020, je nujen. Novi nadarjeni mladi se niso borili za takšno Slovenijo in jo bodo, če jim ne bo ljuba, mnogo laže kakor starejši zamenjali za tujino. Si predstavljate njihove osamljene starše leta 2020: »Smo se za to borili, da imamo vnuke zdaj v Londonu, New Yorku, Braziliji ali na Baliju?«
