Tiskane izdaje
V naši državi se bomo starali hitreje kakor v večini držav v Evropi. Slovenija bo po predvidevanjih Eurostata po starosti sedma država v Evropski uniji. Razlog za to je nizka rodnost, ki je v Sloveniji sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja zdrsnila daleč pod mejo, ki še zagotavlja obnovo števila lastnih prebivalcev. Ženske so zaradi zahtev, ki jih prednje postavlja sodobna družba, in iz ekonomskih razlogov potisnile materinstvo v ozadje. Za otroke se odločajo čedalje pozneje ali sploh ne.
Pred desetletjem smo bili z 1,2 otroka na žensko po rodnosti na repu lestvice evropskih držav. Zadnja leta je rodnost nekoliko večja, a z 1,53 otroka na žensko, kolikor kažejo podatki za zadnje leto, seveda ne moremo zagotavljati, da se bo slovensko prebivalstvo ohranilo. Poleg tega je družina v Sloveniji bolj kot v kateri koli drugi evropski državi v razgradnji. To potrjuje podatek, da je v Sloveniji sklenjenih najmanj porok na tisoč prebivalcev v vsej Evropski uniji.
In posledice? Otrok je vse manj, starejših vse več. Zdaj je v Sloveniji 14 odstotkov otrok in 16,5 odstotka starejših. Leta 2020 bo delež otrok v družbi enak kot danes, starejših pa bo dvajset odstotkov. Vsak peti med nami bo torej star 65 let ali več. Leta 2060, do katerega sežejo demografske napovedi, bo v Sloveniji le še 12 odstotkov otrok in dobrih 33 odstotkov starejših.
Vsak tretji človek bo torej star več kot 65 let, skokovito se bo povečalo tudi število pravih starostnikov (starejših od 85 let). Zdaj je teh v naši državi približno 28.000, leta 2020 bo starostnikov predvidoma 25.000 več, leta 2060 pa kar petkrat toliko kot danes. Življenje v blaginji in podaljšanje življenjske dobe bosta življenje, kakor ga dojemamo danes, obrnila na glavo.
Sprememba razmerja med posameznimi starostnimi skupinami sama po sebi seveda ni nič tragičnega. Nasprotno, daljšega življenja se lahko samo veselimo. A vendarle bo zaradi pomanjkanja otrok toliko sprememb, da jih mnogi označujejo za »dolgoročno najresnejšo strukturno težavo«. Sčasoma se bo namreč zmanjšalo število delovno aktivnega prebivalstva, to pa utegne resno ogroziti vse družbene sisteme -zdravstvenega, šolskega, socialnega, pokojninskega, ne nazadnje tudi porabo in denarni tok v celoti. Seveda, mladi trošijo več kot starejši. Starejši ne posegajo po vedno novih dobrinah, ampak potrebujejo predvsem zdravstvene storitve in nego.
Nekateri pravijo, da je na svetu dovolj prebivalcev, ki bodo naselili tudi naš del planeta, ko se bo izpraznil. Ta možnost zanesljivo obstaja, a selitveni tokovi prinašajo raznovrstne posledice in napetosti, ki jih v nekaterih zahodnih državah že zelo občutijo. Pri tem demografi opozarjajo, da so priselitveni tokovi za velike narode laže obvladljivi kakor za tako majhne, kot je slovenski. Seveda je globalizacija zajela tudi Slovenijo.
V zadnjem desetletju se je število prebivalcev Slovenije kljub upadu rojstev povečalo za 60.000, to je za srednje veliko mesto, kakršni sta Celje ali Velenje. V Sloveniji zdaj živi 12 odstotkov državljanov, ki niso bili rojeni v Sloveniji. Največ priseljenih tujcev je iz držav nekdanje Jugoslavije, med evropskimi državami največ iz Bolgarije, opazno pa je tudi povečanje priseljevanja Azijcev.
Po zadnjih podatkih jih je zdaj v Sloveniji nekaj več kot tisoč, med njimi je največ Kitajcev. Priseljenci večinoma opravljajo najpreprostejša dela. Za izobražene Slovenija očitno ni obljubljena dežela.
Vsekakor bo največji dosežek človeštva, podaljšanje življenjske dobe, sčasoma dramatično spremenil življenje, kakor ga dojemamo zdaj. Postarana demografska slika bo v vsej razviti Evropi vplivala na javne finance, socialne razmere, geopolitični položaj in -vsakdanje življenje.
Zelo povečanemu številu starejših bo treba prilagoditi vse. Celo tako banalne zadeve, kot so nakupovanje, čakanje pred okencem na banki in promet, se bodo spremenile. Tretjina prebivalcev bo slabo videla, slabo slišala, oblegalo jih bo več bolezni hkrati, povprečno bodo jemali od deset do petnajst zdravil. Zaradi demence in drugih degenerativnih bolezni možganov množica ljudi ne bo več vedela, ne kje je ne kdo je. Brez pomoči bodo ti ljudje brezmočno tavali sem ter tja.
Starejši bodo potrebovali stanovanja, ki bodo morala biti opremljena z dvigali ali klančinami za vozičke. Spopadali se bodo z osamljenostjo, saj bodo njihovi svojci, če bodo otroke sploh imeli, v službah, in to ne nujno samo v Sloveniji. V pozni starosti, ko bodo čedalje šibkejši, ali zaradi bolezni ne bodo mogli živeti brez pomoči drugih. Če ne bo družba zelo pozorno spodbujala solidarnosti in medgeneracijske pomoči med prebivalstvom, se bo zaradi vsega naštetega množica prebivalcev na starost vse bolj otepala z revščino.
Zaradi tega, le desetletje ali dve oddaljenega sveta, je zelo pomembno, v katero smer razvijamo družbo. Če bomo nadaljevali pot v čedalje večji individualizem, ko posamezniki in majhne skupine egoistično skrbijo le za lastne interese in dobiček, se ne le revnemu, ampak tudi razvitemu delu sveta slabo piše. Dokler se bodo banke kopale v razkošju, bolnišnice pa bodo zaznamovale razpokane stene in odsluženi aparati, nismo na pravi poti.
V zadnjem času se zdi, da v naši državi nimamo nikakršnega kompasa več. Navaden smrtnik ima občutek, da je kaos vse večji in vse manj obvladljiv, v resnici pa vladajoča elita s tem -hote ali nevede -pospešeno ustvarja razmere, v kakršnih se bo zdelo nujno, da nova elita z denarjem, ukradenim in odnesenim iz države med tranzicijo, dokapitalizira in si tako prilasti velike sisteme. Ne tovarn -teh tako že skoraj ni več -tarča bodo banke, zavarovalnice, mediji, predvsem pa tudi zdravstvo (bolnišnice) in sociala (domovi upokojencev) kot še zadnja skoraj povsem javna sistema z možnostjo visokih donosov.
Dejstvo je, da bomo v zdravstvu in sociali prav zaradi staranja prebivalstva potrebovali čedalje več denarja. Tako se bo na začetku zdelo, da brez zasebnega (pa čeprav ukradenega) denarja ne bo šlo. A poteze s kapitalom so prijazne le na videz, za urejeno fasado se v resnici vedno razbohoti interes za neupravičeno visoke dobičke, ki so v nasprotju z interesi (za zdravje) ljudi. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija dokazuje in opozarja, da so javni sistemi učinkovitejši in za ljudi dostopnejši kakor zasebni.
Naša družba drvi zdaj ravno v nasprotno smer, v smer razgradnje in atomizacije, v čedalje večje razslojevanje in pehanje ljudi v revščino, a prav zaradi »tihe revolucije «, ki jo prinaša staranje prebivalstva, je to slepa ulica, vsaj za večino. Če bomo dopustili, da bo nova jara gospoda lastniško prevzela še zadnje družbene sisteme, bodo s tem v družbo vgradili dodaten mehanizem krivic, ki bodo v prihodnje zagotovo vir velikih družbenih konfliktov.
Zadnji čas je, da se neoliberalno divjanje po državi ustavi. Modrost in tehten družbeni razmislek sta potrebna za pripravo nove paradigme za soobstoj spremenjenih generacij. V smislu demografskih napovedi je še posebno pomembno, da pozabi iztrgamo vrednote, kot so solidarnost, sočutje in medgeneracijska pomoč. Samo z njimi bomo jutri mi in pojutrišnjem naši otroci lahko živeli človeka vredno življenje.
