Evropska unija in jugoslovanski sindrom

Kakšna bo Slovenija leta 2020?
 Ne vem, je edini pošten odgovor. Za »zagrizenega keynezijanca«, 
ki verjame le to, 
da bomo na dolgi rok vsi mrtvi, je razprava o letu 2020 pravzaprav znanstvena fantastika. Izkušnje namreč potrjujejo že večkrat povedano, da smo ekonomisti kakor Krištof Kolumb: ko je šel na pot, 
ni vedel, kam gre; 
ko je bil tam, pa ne, kje je.

Sedanja kriza je to potrdila; še konec leta 2008 so inštituti, ki se ukvarjajo z napovedovanjem gospodarskih gibanj, za leto 2009 napovedovali rast; nato so napovedi iz meseca v mesec prilagajali »dejanskim« dogajanjem oziroma njihovim ocenam. Ocenam zato, ker me zmeraj znova čudi, kako je pri napovedih mogoče razlikovati med »optimistično« o, denimo, 2,3-odstotni rasti bruto domačega proizvoda, in »pesimistično«, o le 1,5-odstotni. Med njima ni razlike, saj gre za agregat, v katerega ne seštevamo le jabolk in hrušk, ampak tudi krompir, avtomobile, striženje las, sezuvanje čevljev na letališču in članek, ki ga pravkar berete. Toda večina ekonomistov verjame, da je rast večna; sodobne družbe so zasvojene z gospodarsko rastjo.

Pojdimo k stvari – a bolj k razmišljanjem kakor k napovedim. Pri tem ne moremo prezreti, da je Slovenija le regija Evropske unije, saj ji od odločanja, ki gre državi kot ekonomski enoti – o denarju, davkih, mejah in pravilih igre –, ni ostalo prav veliko. Razmišljanje o letu 2020 je tako lahko le razmišljanje o EU in njeni usodi, kar pa nas pripelje k »uradnim« strategijam evropskih oblasti.

»Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast« se je poplavi strategij pridružila lani. Z njo evropska komisija »nadgrajuje« dve lizbonski strategiji; »originalno« iz leta 2000 in »prenovljeno« iz leta 2005. Prva naj bi iz EU do lani ustvarila družbo znanja in najučinkovitejše svetovno gospodarstvo, druga naj bi zagotovila gospodarsko rast in zaposlenost.

Prva se je končala z oddaljevanjem od ciljev, druga z gospodarsko krizo. Nista je sicer sprožili, nista pa tudi preprečevali razvoja, ki je vodil vanjo. Prav narobe. Čeprav evropska komisija sedanjo krizo obravnava, kot da gre za nepredvidljiv potres, je s svojo obsedenostjo z liberalizacijo, deregulacijo in privatizacijo podpirala razvoj, ki se je moral končati, kakor se je.

Prezrla je, da zaposlitev, ki jih izgublja z opuščanjem proizvodnih dejavnosti, ni mogoče nadomestiti z zaposlitvami v storitvah, da se dejavnosti z visoko dodano vrednostjo s selitvijo v države z nizkimi plačami spremenijo v dejavnosti z nizko dodano vrednostjo in da z »družbo znanja«, večjo prilagodljivostjo trga dela, finančnimi produkti in privatizacijo javnih storitev ne more konkurirati socialno precej bolj brezobzirnim družbam.

»Evropa 2020« je manj hrupna od predhodnic, a kljub temu ostaja podobna predvolilnemu programu z veliko obljubami in na novo izumljenimi krilaticami ter brez mehanizmov, ki bi cilje povezovali z ukrepi. Njeni krovni cilji so: da mora 75 odstotkov prebivalstva v starosti od 20 do 64 let imeti zaposlitev; da je tri odstotke BDP treba nameniti raziskavam in razvoju; da je cilj 20/20/20 treba doseči z 20-odstotnim znižanjem emisij, 20-odstotnim povečanjem obnovljivih virov in 20-odstotnim povečanjem učinkovitosti porabe energije; da mora biti delež mladih, ki se odločijo za zgodnjo opustitev šolanja, manj kot deset­odstoten, vsaj 40 odstotkov pa jih mora uspešno končati terciarno izobraževanje; da naj bi revščina ogrožala 20 milijonov ljudi manj kot zdaj.

Si s to strategijo lahko pomagamo kaj bolj kot s prejšnjima? Če bi zadoščala v njej zbrana retorika, nas življenje v letu 2020 ne bi smelo preveč skrbeti. Polom prejšnjih strategij je le nekoliko streznil bruseljske načrtovalce. Tako globalizacijo že uvrščajo kar med težave Evropske unije, skupaj s pritiski na naravne vire in staranjem prebivalstva. In prav imajo.

Prvi cilj, 75-odstotna zaposlenost, kaže na spoznanje, da je problem sodobnega sveta ustvariti dovolj dela, in ne še več produktov in bogastva. Obojega je preveč. Ko govorimo o investicijah, nihče ne razpravlja o tem, kaj bomo proizvedli, ampak le o tem, koliko delovnih mest bomo ustvarili. Podjetja se ne ukvarjajo z vprašanjem, kako produkt narediti, ampak kako ga prodati. Rast ali upad BDP razlagamo z gibanjem sestavin agregatnega povpraševanja, in ne s produkcijsko funkcijo ter omejitvami na strani ponudbe. Ustvarjanje novih storitev, institucij in pravil je le način, kako vsaj malo izničiti učinke tehnološkega napredka na zaposlenost.

Od treh vrst gospodarske rasti – »pametne«, »trajnostne« in »vključujoče« – se bo zato Unija morala oprijeti predvsem »vključujoče«: ustvarjanja novih delovnih mest. Največ jih je izgubila v industriji, veliko zaradi »pametne« rasti, še več zaradi selitev proizvodnje na »Kitajsko«. Znova jih bo mogla dobiti le z dejanskim zapiranjem trgov in nekakšno reindustrializacijo, ne glede na retoriko o svobodni menjavi. Tudi pri »trajnostni« rasti je dejanski cilj enak: povečanje zaposlenosti; »20/20/20« je bolj ko ne le kolateralna korist.

»Pametna« rast je povezana s »tri odstotke BDP nameniti raziskavam in razvoju«, kar naj bi samodejno prinašalo tehnološki napredek, gospodarsko rast in zaposlenost; podatki tega ne potrjujejo. Tudi tehnološki napredek, ki gotovo povečuje produktivnost in ustvarja boljša delovna mesta, jih ne ustvarja več; njegovo bistvo je zmanjševanje potrebne količine dela na enoto produkta. Zato se število zaposlenih v proizvodnih dejavnostih nenehno zmanjšuje.

Povečanje produktivnosti sicer posredno omogoča ustvarjanje delovnih mest v storitvah; tam so v zadnjem desetletju nastala skoraj vsa nova delovna mesta, pretežno v javnem sektorju ali v delih javnega sektorja, katerih privatizacija je število zaposlenih še povečala.

Tudi oba izobraževalna cilja Evrope 2020 sta v resnici namenjena istemu cilju: zmanjševanju odkrite brezposelnosti; njun negativni stranski učinek je neizogibno slabšanje kakovosti izobraževanja. Pri tem se ne moremo izogniti še eni iznajdbi evropskih oblasti: bolonjski reformi. Ta naj bi ustvarjala visokokvalificirano »delovno silo«, kakršno naj bi potreboval sodobni trg dela. Najbrž je vsaj zdaj že jasno, da evropski trg dela nikoli ni potreboval »delovne sile«, kakršno naj bi »proizvajale« univerze; bolonjska reforma ob slabšanju kakovosti le podaljšuje študij. A prav v tem je koristna, saj socialno manj vzdržno odkrito brezposelnost spreminja v socialno sprejemljivejšo prikrito.

Bo leta 2020 revščina ogrožala 20 milijonov ljudi manj kakor zdaj? Morda, a le če bo Evropska unija dosegla prvi cilj. Visoka stopnja zaposlenosti sicer še ne zagotavlja odprave revščine, je pa nedvomno socialno najbolj sprejemljiv način za to.

A kaj, če leta 2020 Evropske unije ne bo več; vsaj takšne ne, kakršno poznamo zdaj? Je EU dobro združenje le za dobre čase ali je dobro tudi za slabe čase? O tem še pred nekaj leti ni bilo spodobno razmišljati; zdaj kaže, da razmišljati o tem ni več odveč.

Le dobri dve leti krize sta v EU ustvarili »jugoslovanski sindrom« – razprave o tem, kdo koga izkorišča. Tudi razmišljanja o Evropi dveh hitrosti spominjajo na nekdanja razmišljanja o nesimetrični federaciji, fraze o »evru in skupnih interesih na enotnem trgu EU« pa na »bratstvo in jedinstvo ter na nekonfliktnost interesov v samoupravni socialistični družbi«. Drugače niti ni moglo biti, le videti nismo hoteli.

A za zdaj EU 2011 bolj spominja na Jugoslavijo 1983 kakor na Jugoslavijo 1990; takrat so jugoslovanski politiki še iskali rešitve za Jugoslavijo, zdaj evropski iščejo rešitve za Unijo. Upajmo, da bodo uspešni. A tudi če ne bodo, Sloveniji ostajajo izkušnje izpred dvajsetih let. Zato se leta 2020 ni bati.