b jo je januarja glasno omenjal med svojim govorom o splošnih razmerah v državi, evropski voditelji – od vodje britanskih torijcev Davida Camerona do socialista Joséja Luisa Zapatera v Španiji in novega japonskega ministra za gospodarstvo Kaoruja Josana – pa so jo izbrali za svojo prednostno nalogo. A bi se morali vprašati, o kakšni konkurenčnosti pravzaprav govorijo svetovni voditelji.
Nekoč in danes
Nekdanjega predsednika ameriške centralne banke Alana Greenspana so septembra 2007 med intervjujem vprašali, ali bi evropske vlade morale liberalizirati delovno zakonodajo v svojih državah. Odgovoril jim je, da evropski zakoni o zaščiti pri delu zavirajo razvoj gospodarstva, zato imajo v vseh evropskih državah kronične težave z brezposelnostjo. V Združenih državah je precej laže odpustiti ljudi kakor v Evropi, stopnja ameriške brezposelnosti pa je zato med najnižjimi na svetu.
Toda danes ni več tako. Danes ni več september 2007, ko je bila stopnja brezposelnosti v ZDA 4,5-odstotna; danes je že 9,4-odstotna, torej več kot dvakrat višja. Če lahko verjamemo Greenspanovemu nasledniku Benu Bernankeju, se še dolgo ne bo znižala na pet odstotkov, kar na splošno velja za normalno stopnjo brezposelnosti.
Izginjanje delovnih mest
V prvem desetletju novega tisočletja so v ZDA izgubili dva milijona zasebnih delovnih mest; njihovo skupno število se je od decembra 1999 do decembra 2009 zmanjšalo s 110 milijonov na 108 milijonov – kljub veliki porabi prebivalstva. Število delovnih mest se je torej zmanjšalo za 1,4 odstotka, in to v desetletju, v katerem se je prebivalstvo ZDA povečalo za skoraj desetino (9,8 odstotka).
Za lažje razumevanje si lahko ogledamo primer družbe Evergreen Solar, tretje največje ameriške proizvajalke sončnih plošč. Njeni predstavniki so januarja sporočili, da bodo zaprli glavno ameriško tovarno, v dveh mesecih odpustili 800 delavcev in preselili proizvodnjo na Kitajsko. Uprava družbe je pojasnila, da bodo to storili zaradi precej večje vladne podpore na Kitajskem.
Evergreen je samo eden izmed številnih primerov, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se bodo ZDA morda znašle sredi tretje industrijske revolucije, kakor jo je leta 2005 poimenoval ekonomist s Princetona Alan Blinder. Po njegovem mnenju bi se utegnilo v tujino preseliti od 42 do 56 milijonov ameriških delovnih mest – približno tretjina vseh javnih in zasebnih delovnih mest v državi. Blinder je tudi predvidel, da se bo prožni in gibljivi ameriški trg dela bolje in hitreje prilagodil globalizaciji, kakor bo to uspelo evropskim trgom dela.
Tretja industrijska revolucija
Vsekakor smo šele v zgodnjem obdobju revolucije in nihče ne more vedeti, kako se bo proces končal. Toda po primerjavi med Nemčijo, največjim evropskim gospodarstvom, in ZDA lahko predvidevamo, da bo znalo nemško gospodarstvo v obdobju globalizacije bolje zaščititi svoje interese.
Nemške multinacionalke, denimo Siemens in Daimler, čedalje več vlagajo, da bi zadovoljile povpraševanje doma in na hitro rastočih trgih. Podjetja nameravajo samo letos ustvariti več sto tisoč delovnih mest po vsem svetu. Številna bodo odprli v Aziji, vendar obe omenjeni družbi trdita, da bodo nova delovna mesta za visoko usposobljene strokovnjake na voljo tudi v Nemčiji.
Bi lahko trdili, da so tako uspešni zaradi neprožnega nemškega trga dela? Tudi tako bi bilo mogoče delno pojasniti razmere. Med nedavno raziskavo osrednjega urada za načrtovanje na Nizozemskem so ugotovili, da delodajalci pogosteje financirajo usposabljanje zaposlenih za nedoločen čas kakor zaposlenih za določen čas.
ZDA vs. Nemčija
Ameriški delodajalci v primerjavi z nemškimi precej laže odpustijo svoje delavce oziroma – z besedami Roberta Gordona z univerze Northwestern – »zavržejo vse odvečne ležalnike«. Nemška delovna zakonodaja prepoveduje tovrstno odpuščanje, vendar so se nemški delodajalci v primerjavi z ameriškimi domnevno redkeje pripravljeni znebiti svojih delavcev – ker vanje več vlagajo. Ameriških delavcev v primerjavi z nemškimi ne usposabljajo tako, da bi njihovo znanje potrebovala samo njihova podjetja, zato jih je laže odpustiti.
V Siemensu se očitno zavedajo prednosti neprožnega trga dela, zato so sprejeli nenavadno odločitev in svojim zaposlenim obljubili zaposlitev do konca delovne dobe. Lani je družba podpisala sporazum s sindikatom IG Metall in v njem obljubila, da ne bo odpustila nobenega od 128.000 zaposlenih v Nemčiji.
Trenutni nemški gospodarski uspeh bi verjetno bolje pojasnili tako, da bi opozorili na izdatno strukturno podporo, ki jo vlada v Berlinu zagotavlja domači, zlasti avtomobilski industriji. Usmerjevalci razvoja ameriškega gospodarstva medtem čedalje bolj poudarjajo pomen porabe in nižjih davkov (predvsem za najbogatejše) namesto naložb.
Tudi ZDA v težavah
Združene države Amerike bi morale spremeniti svojo gospodarsko politiko. V desetletju najnižjih obrestnih mer v zgodovini se je gospodarstvo neuravnoteženo razvijalo v korist področij, ki so jih pogosto financirali s posojili: finance, trg nepremičnin in zasebne naložbe. Razmere so škodile področjem, ki so bolj odvisna od financiranja podjetij z izdajo navadnih delnic. Nepremičninski balon je počil in ZDA so nenadoma premalo usposobljene, premalo izobražene in premalo spretne v mednarodni konkurenci za zaposlitev.
Danes vemo, da z deregulacijo trga dela ne moremo zagotoviti prožnega gospodarstva in hitro ustvarjati delovnih mest. Prav nasprotno, najboljša rešitev je verjetno raznovrstnost delovnih pogodb. V gospodarstvu je smiselno ohraniti nekoliko neprožen trg dela za delovna mesta, na katerih morajo zaposleni pridobiti znanje, kakršno potrebujejo samo njihova podjetja, hkrati pa omogočiti večjo prožnost delovnih mest za dela, ki jih lahko opravljajo manj usposobljeni delavci.
Project Syndicate, 2011 Foto AP Danes vemo, da z deregulacijo trga dela
ne moremo zagotoviti prožnega gospodarstva in hitro ustvarjati delovnih mest.
Nasprotno – verjetno je najboljša rešitev
prav raznovrstnost delovnih pogodb. V Siemensu se očitno zavedajo prednosti neprožnega trga dela, saj so svojim zaposlenim obljubili zaposlitev do konca delovne dobe. Lani je družba podpisala sporazum s sindikatom IG Metall in v njem obljubila, da ne bo odpustila nobenega
od 128.000 zaposlenih v Nemčiji.
—
Heleen Mees, nizozemska ekonomistka in odvetnica. V svoji najnovejši knjigi Weg met het deeltijdfeminisme! (Dol s polovičarskim feminizmom!) raziskuje feminizem tretje generacije. Je tudi avtorica knjige o zakonodaji Evropske unije in ustanoviteljica ženskega delovnega odbora Women on Top (Ženske na vodilnih položajih).
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.