V Sloveniji doktorandom 
ne zaupajo dovolj

Gašper Tkačik
Leto rojstva: 1979
V osnovni šoli je preskočil en razred. Maturiral je na Gimnaziji Bežigrad.
Študij fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani je začel leta 1997, diplomiral je leta 2001. Samo pol leta je bil mladi raziskovalec v Sloveniji.
Nato se je vpisal na doktorski študij na Princeton, ZDA. Po petih letih je doktoriral in šel na postdoktorski študij na Penn, kjer bo ostal še do marca 2011, ko bo postal profesor na avstrijskem elitnem Inštitutu za znanost in tehnologijo.
»Za IST sem slišal od sodelavke na Pennu, Poljakinje, ki je iskala ustrezno službo v Evropi. Vem, da je IST vse bolj navzoč v znanstvenih krogih, da ima že zdaj velik ugled. Zdaj bom tam profesor asistent, po petih letih me lahko izvolijo za rednega profesorja.«
...

Za njim je že skoraj desetletje študija in dela v ZDA. »Že na bežigrajski gimnaziji me je mikal študij v tujini, saj sem bil v oddelku za mednarodno maturo. Bili smo fantastičen razred, imel sem veliko kolegov, ki so prej ali pozneje končali v tujini – med nekajdnevnim obiskom na IST Avstrija stanujem pri svoji gimnazijski sošolki, ki je že dolga leta na Dunaju. Med temi je bil tudi moj zelo dober prijatelj, ki je že po srednji šoli odšel v ZDA. A sam sem se vendar odločil za študij na Univerzi v Ljubljani.« Na vprašanje, ali je imel pri tej odločitvi kakšno vlogo tudi strošek študija v tujini, je dejal, da je pri njem šlo za druge razloge. »V tistem času sem se doma imel kar fino, zdelo pa se mi je tudi, da sta vsaj tista ljubljanska faksa , ki sta me zanimala – fakulteta za matematiko in fiziko ter medicinska fakulteta –, dovolj dobra, da s tem, da se bom na dodiplomski študij vpisal tja, ne bom nič zamudil.«
In zakaj je pri nihanju med omenjenima študijema zmagala fizika? »Takrat sem imel neko naivno predstavo, da je to, da traja študij medicine šest ali sedem let, tak minus, da je bolje iti na fiziko in diplomirati v štirih letih. Toda ko sem po štirih letih fizike sicer imel diplomo, vendar sem hkrati videl, da še nič ne znam, da moram še na doktorski študij, sem za nazaj malo obžaloval svojo odločitev in si rekel, da se je bilo neumno iz takega vzroka odpovedati študiju medicine. Vendar danes mislim, da mi fizika dejansko bolj leži kot medicina.« To potrjuje tudi Tkačikova povprečna ocena na študiju fizike, ki je znašala skoraj 9,9. »Povprečje sem si pokvaril s tem, da sem imel eno devetko.«

Ob vpisu na podiplomski študij fizike je bil prepričan, da bo njegovo delovno področje kozmologija. »To je bilo takrat malo težje študirati v Sloveniji. Vpisal sem se torej doma na doktorski študij in dobil status mladega raziskovalca, hkrati pa sem poslal prošnje na štiri vrhunske ameriške univerze, za katere sem vedel, da imajo odličen naravoslovni študij. Vsi so mi odgovorili, da me sprejmejo, to pa je pomenilo tudi, da v celoti krijejo stroške mojega študija. Izbira ni bila lahka, odločile so malenkosti. Za Princeton sem se odločil predvsem zato, ker je na vzhodni obali in s tem bliže Evropi. Tedaj sem imel punco, ki je živela v Sloveniji, mojo sedanjo ženo, kar je pomenilo, da sem bil pogosto na poti sem in tja. Rad bi poudaril pomembnost rekrutiranja podoktorskih študentov na univerzah v ZDA. Zelo pomembne so reference, na primer to, da so njihovi profesorji že imeli študente iz iste države, iz katere je kandidat, in da so bili zadovoljni z njim. Ugotovil sem, da nas, Slovence, kar poznajo in nas cenijo.«

Omenjena Tkačikova žena, Saša Fratina, je sicer tako kot on končala dodiplomski študij fizike v Ljubljani, le da je nato izbrala področje visokih energij, kjer v Sloveniji na Institutu Jožefa Stefana (IJS) obstajajo zelo dobri raziskovalci. Zato je vpisala doktorski študij na FMF UL, ob tem pa je bila mlada raziskovalka na IJS. »Skupina, v kateri je Saša na IJS sodelovala, je delala v Cernu in na Japonskem, zato je veliko potovala na Japonsko. Potem ko sva oba dosegla doktorat, sva se odločila, da bova skupaj šla na podoktorsko izpopolnjevanje v Ameriko, in lotila sva se iskanja primerne univerzitetne institucije, kjer bi lahko bila po petih letih spet skupaj in ne le na istem kontinentu. Uspelo nama je, da sva oba dobila mesto na pensilvanijski univerzi (Penn), ki je ena najboljših v ZDA. Tam kot redna profesorica dela tudi Slovenka dr. Mirjam Cvetič in naključje je hotelo, da je bila njena pisarna čisto blizu naše.«
V prvem letu doktorskega študija v ZDA je Tkačik ugotovil, da ga biofizika privlači bolj kot kozmologija. »Moje raziskovalno področje je zlasti proučevanje, kako živi sistemi procesirajo informacije. Takrat, ko sem se odločil za to področje, še nisem vedel, da se mu obeta tak razcvet – prepričal me je profesor, ki je o tem predaval in se mi je zdel izvrsten.«

Zakaj se je odločil za odhod s Penna in iz ZDA? »Profesorsko mesto na takšnem inštitutu je ponudba, ki se ji ni mogoče upreti. Zato sem se prijavil in bil vesel, ko so me izbrali. Žal bo žena za zdaj še morala ostati v ZDA oziroma v Cernu, kjer kot ameriška predstavnica sodeluje v tem eksperimentu.«
Kako primerja UL in tuje univerze? »Vem, da ljubljanska univerza pleza po lestvici najboljših univerz, in to se mi zdi super. Še vedno pa mislim, da je zelo nehomogena univerza, da se njeni deli v kakovosti zelo razlikujejo. Mislim, da med boljše dele vsekakor sodi celotno naravoslovje. Dodiplomski študij na UL je malenkost starokopiten, vendar pa rigorozen in kar dober. Še najbolj je moteče, da se stvari ponavljajo, da je veliko preveč predmetov in kolokvijev, ampak vem, da dobri diplomanti fizike in matematike na UL niso nikoli imeli težav, ko so prišli v tujino na najboljše fakultete. Pri ljubljanskem podiplomskem študiju pa je tako, da je vse odvisno od tega, v katero smer ali raziskovalno skupino se vključi doktorand. Zdi pa se mi, da so naši študentje doktorskega študija, če jih primerjam z ameriškimi, manj samostojni. Pri nas študentom ne zaupajo dovolj, preveč so odvisni od mentorjev. Od kolegov, ki so bili mladi raziskovalci, sem slišal, da niso mogli sami odločati niti o porabi tistega malo denarja, kolikor jim je pripadalo za raziskovalno delo. Moja kolegica je, na primer, hotela kupiti prenosni računalnik, ki ga je potrebovala, pa ni šlo. Ne vem, ali se ti ljudje res ne zavedajo, da je notesnik danes nekaj takega kot nekoč svinčnik?« Tkačik ima dobro mnenje o slovenskem programu mladih raziskovalcev, meni pa, da bi ga lahko še izboljšali tako, da bi ga razbremenili pretirane birokracije.

Sicer pa je ves čas ohranil stike z gimnazijskimi sošolci, ki so raztreseni po svetu. »Redno se dobivamo in večkrat smo, ko smo potovali po svetu, naredili kak ovinek, da smo se lahko sestali na tem ali onem koncu sveta. Vedno si imamo veliko povedati, zanimivo je primerjati naše izkušnje in karierne dosežke.«

In kje se Gašper Tkačik vidi čez desetletje? »Upam, da bom tedaj še vedno na IST Avstrija. Ne bi se več rad toliko selil, kot sem se doslej. Tu bom tudi blizu Slovenije in bom lahko sodeloval s kakšno slovensko raziskovalno skupino. Pričakujem, da bom dobil tudi kakšnega doktorskega študenta iz Slovenije.«