Tiskane izdaje
Skoraj leto dni priprav tako včeraj ni dopuščalo nikakršnih spodrsljajev – že vabilo, poslano z osebno znamko, njihovo fotografijo z maturantskega sprevoda leta '63, je dalo slutiti razsežnosti truda gruče živahnih skoraj 70-letnikov. Zbrali so se na pragu svoje srednje šole, nekdanje II. državne gimnazije, sedanje Plečnikove, kjer je hišnik štiriindvajsetim vznemirjenim abrahamovskim maturantom odprl vrata na hodnike, po katerih so nazadnje drsali pred pol stoletja, in jih pospremil v njihov nekdanji matični razred.
»Spomine imamo res lepe, saj smo bili zelo povezan in ustvarjalen razred. Že v prvem letniku smo se odločili, da bomo šli na končni izlet v Grčijo, in smo vsa štiri leta prinašali denar naši zvesti blagajničarki, sošolki Mici. Nabirali smo ga celo s prodajanjem proslav podjetjem, ki smo jim na primer za 8. marec ponudili svoj kulturni program. Obneslo se je in smo na koncu res šli – v Grčijo,« je povedal Marjan Žitnik, ki je poskrbel, da je včeraj v razredu vsakogar od njih čakala mapa z napisom Naših 50, s priznanjem za dobro držo in voljo v preteklih 50 letih, overjenim s podpisom Abrahamovega urada, ter listom, na katerega so se štiri-e-jevci v spomin podpisali drug drugemu – seveda s svinčnikom, ozaljšanim z Naših 50. Za povrhu so dobili še grafiko nekdanje »Šubičke«, darilo sošolca, umetnika Petra Kozine. Nazdravili so si z žganjem, ustekleničenim prav leta 1963, nato pa gimnazijo, nekateri tudi z vlažnimi očmi, zapustili z Gaudeamus igitur na ustih. »Danes je videti precej drugače kot v časih, ko smo bili gimnazijci mi, a še smo se spomnili grde kamnite gmote za stavbo, kamor smo hodili skrivaj kadit, ter takratnega bližnjega lokala Degustacija, kjer smo za majhen denar poleg kave dobili še cigareto.«
Črno-beli gizdalini
Prijetno izgubljeni v spominih so se peš napotili proti drugi točki njihovega bermudskega trikotnika, kakor se je šaljivo izrazil Žitnik, »a k sreči v njem ni nihče izginil« –, na vrh Nebotičnika, kjer jih je poleg lepega razgleda in šampanjca z jagodami z nekaj blagozvočnimi pesmimi presenetila Katja Verderber oz. Katarina Mala, hčerka enega včerajšnjih »zlatih« maturantov. A šov se je takrat šele začel. Sveža maturantka z nekdanje Šubičeve, vnukinja včeraj prav tako proslavljajoče in hkrati organizatorice Ivice Jalovec, je s pomočjo svojega fanta poleg rdečih nageljnov gospodom razdelila črne, gospem pa bele cilindre, nakar se je slovesno opravljena družba zavrtela, zapela in za trenutek skočila v preteklost, ko jih je razganjalo od mladostniških sokov in energije.
Trdno skupaj
»Ob naši deseti obletnici sem napisal šaljivo pesnitev v 500 verzih, povezano zlasti z našimi profesorji, ki jih je težko pozabiti. Čeprav so se nam, mulcem, včasih zdeli stare kvake, smo na koncu morali priznati, da se za strogo avtoriteto skrivajo velika in dobronamerna srca. Takšni sta bili recimo stroga profesorica za francoščino in še strožja profesorica za zgodovino, ki sta bili še zlasti občutljivi za naše skrivne tobačne razvade. No, za včerajšnjo priložnost sem pesnitev nadgradil še s stotimi verzi, v katerih sem povzel naše druženje v preteklih letih, dodal pa tudi dnevniške zapise s popotovanja po New Yorku, kamor smo se z nekdanjimi sošolci odpravili pred nekaj leti.« Nekdanji 4. e je namreč že 50 let v tesnih stikih, saj se kakšno leto dobijo tudi dvakrat in se odpravijo na skupne izlete, zato iskanja naslovov oziroma telefonskih številk skoraj ni bilo – z detektivsko taktiko so izsledili celo edinega, že takoj po koncu šolanja izgubljenega sošolca, ki se je preselil v Kanado. Ta je – poleg dveh pokojnih – zaradi logističnih težav včeraj edini manjkal.
»Vsekakor se je splačalo potruditi in vsaj zase lahko rečem, da sem vse to pripravljal z velikim veseljem,« je ganjeno priznal Žitnik.
