Tiskane izdaje
Zlata Tavčar, ekonomistka
Slovenskim izdelkom ne dajem prednosti za vsako ceno. Morajo biti kakovostni, cenovno konkurenčni, potem pa bi se med vsemi drugimi odločila za njih. Vse drugo pa bi lahko strnili pod tako imenovani nacionalni interes, kjer se že na področju gospodarstva vidi, kam nas je pripeljal. Posebna obravnava in zaščita samo zato, ker je to naše, pripeljeta zgolj do pretirane tolerance in potem vsi tisti ključni kriteriji, ki so najpomembnejši za uspeh na dolgi rok, kot so kakovost, cena in inovativnost, padejo.
Dušan Jovanović, režiser
Ko mi čas dopušča, rad obiščem ljubljansko tržnico in tam kupujem izključno domače pridelke. V supermarketih pa zmečem v voziček, kar mi pride pod roke. Pri sadju in zelenjavi se odločam za ekološke pridelke ne glede na poreklo. Kupujem slovensko oljčno olje, slovenska vina in slovenske mesne izdelke, francoske sire in italijanske testenine. Kupujem makedonsko lutenico in srbski ajvar. Ne kupujem kitajskega česna in španskega paradižnika.
Špela Šipek, urednica
Vsekakor vedno pogledam deklaracijo o tem, od kod izdelek prihaja. Pri sadju in zelenjavi dajem prednost slovenskim proizvodom, razen v primeru, ko cena preveč odstopa navzgor. Tudi meso raje kupujem slovensko, pravi hit v moji kuhinji pa je kombinacija slovensko in ekološko pridelano. Včasih pa se odločim za slovenske proizvode predvsem zaradi podpore slovenskemu gospodarstvu. Pred dnevi sem tako izvedela, da če bi se vsak kupec v Sloveniji odločil, da v enem letu kupi eno kilo soli, pridelane v sečoveljskih Solinah, bi te poslovale brez težav. Kila soli na leto! Razlika v ceni je nekaj deset centov. Odločila sem se, da na leto kupim vsaj dva kilograma soli iz Solin, ki imajo veliko kulturološko vrednost.
Jure Apih, publicist
Morda vprašanje ni najbolj posrečeno postavljeno, saj nekako implicira, da smo težav slovenskih proizvajalcev krivi kupci, ki imamo raje tuje kot domače. Pa jih pravzaprav ne poznam veliko, ki bi imeli raje danski paradižnik od koprskega ali holandski krompir od gorenjskega, če bi ga le za primerno ceno lahko dobili. Tudi proti Muri, Jutranjki, Rašici, Pletenini, Vezenini, Almiri nismo imeli nič. Nismo potrošniki zapustili slovenskih proizvajalcev in njihovih blagovnih znamk, ampak so oni zapustili nas. Zato jim tudi pomagati ne moremo, če nam ne bodo zmogli sami ponuditi svojih kakovostnih izdelkov. Še Filter 57, nekdaj najbolj prodajano jugoslovansko cigareto, bi morda prižgal, če bi ga lahko dobil. Pa ne kadim.
Irena Prijović, ekonomistka
Prednost dajem izdelkom slovenskega porekla predvsem pri prehrambnih izdelkih, čeprav ne vedno. Želela bi si spremeniti nakupovalne navade glede zelenjave in sadja in sezonsko nakupovati na tržnici pri branjevkah, kar počnem preredko. Kakovost je v trgovinah žal zelo nizka in me odvrne od nakupa. Pred kratkim sem se zgrozila ob nakupu bio-eko kitajskega česna, saj prej nisem preverila njegovega izvora. Največje razkošje je obdelovati lasten vrt. Dobro se počutim, če podprem domače proizvajalce, pa čeprav z nakupom knjige, glasbene zgoščenke, vina ali oljčnega olja. Izjemno cenim izdelke nekaterih slovenskih oblikovalcev. Prav tako ne smem pozabiti na slovensko umetnost in gledališče. Doma me bogatijo nekatera dela slovenskih slikarjev in fotografov, predvsem manj znanih.
Dr. Samo Rugelj, publicist
Načeloma da. Seveda pa se tudi tu postavljajo nova vprašanja. Recimo Fructal; njihove sokove pijem, odkar vem zase. Tovarna je bila narejena za to, da bo predelovala sadje iz Vipavske doline. Zdaj ima nove lastnike, ki ponujajo (pre)nizke odkupne cene za domače breskve, načrtujejo nove redukcije ... So to še slovenski izdelki? Težko reči. Ali pa Mercator in njegova nameravana prodaja. Kaj bo s slovenskimi izdelki, če pride v tuje roke? Večine to, kot kaže, ne moti, saj tuje diskontne prodajalne pri nas cvetijo. A s tem kopljemo jamo sami sebi, hrano dobivamo od drugod, jemo nekaj, kar je bilo pridelano in predelano v drugih okoljih. Zato pri nas doma vse bolj načrtno razmišljamo o tem in iščemo razne rešitve, kako jesti dobro hrano, pridelano v Sloveniji.
Janez Furman, duhovnik
Razumem, da se podjetniki, trgovci in menedžerji trudijo za gospodarski uspeh svojih podjetij, vendar morajo poleg profitnih interesov upoštevati tudi socialno odgovornost. Zavedati se morajo potreb delavcev, dobaviteljev in kupcev, obenem pa upoštevati družbo in okolje. V mislih imam zlasti kmeta, ki se dostikrat za glavo drži, ko mu trgovinska veriga in trgovska miselnost ponudi odkupno ceno. Sto kilogramov fižola stane tisoč evrov; za to vsoto mora živinorejec celo več let rediti bika. Trideset odstotkov od kilograma kruha zaslužijo skupaj kmet, mlinar in pek. Kje je tu logika in kdo služi? Finančno stanje naših žepov ne vzbuja posebnega patriotizma in bomo kupovali kitajski česen, egiptovski krompir, zraven pa moralizirali, zakaj ni slovenskih artiklov, ki so bojda predragi. Kdo se tu norčuje?
