Anita Pukšič: Reciklaža je še kako kul

Dvaindvajsetletnica s Štajerskega, reciklira oblačila v nova in modne dodatke, zase in za posel.

Objavljeno
16. december 2012 14.30
Slovenija, Ptuj, 12.12.2012 - PUKSIC Anita foto:Tadej Regent/Delo
Mateja Gruden, Nedelo
Mateja Gruden, Nedelo

»Blogam od leta 2007, pa še zmeraj nisem slavna. Nisem prepričana, ali je to zato, ker sem preveč ali premalo običajna ...« se na svojem blogu šali Anita Pukšič, mlada samorast­niška ustvarjalka, ki predeluje stara oblačila v unikatna nova in modne dodatke.

Je že ugotovila? »Ne, ne vem!« se zasmeji. V pomoč: dvaindvajsetletnica iz Drstelja pri Ptuju zanesljivo ni čisto običajno dekle. Povečini je na tesnem z denarjem, a bo kljub temu tretjino zaslužka od prodanih bombažnih vrečk, na katere je naslikala oziroma slika različne motive (poleg predelave oblačil namreč tudi slika), podarila organizaciji Siti besed, ki zagotavlja šolsko prehrano otrokom, katerih starši ne zmorejo plačati tega stroška. Ena vrečka stane petnajst evrov, do torka, ko smo se pogovarjali z Anito, jih je prodala deset.

»Zdi se mi grozno – a ni grozno? –, da otroci v šoli nimajo za jesti. Tudi moji mami je bilo težko plačati položnico, vem, kako je, ko si v stiski. Vem, kako je, ko te je sram, ker nimaš, kar imajo drugi. Zato želim pomagati,« razlaga sogovornica.

Na eni od vrečk je naslikan volk. Močno se je ujezila, smeje se razlaga – tako zelo, da bi najraje zatulila, pa namesto nje tuli volk. Na eni je luna. »Bila je polna luna, ki me vselej vrže iz tira! Prav jezna sem bila nanjo, potem pa sem si rekla, zakaj je ne bi raje naslikala.«

Anita je končala srednjo šolo za oblikovanje v Mariboru; vpisala se je tudi na študij, a ga je kmalu opustila. »Zdaj so mi v življenju pomembnejše druge stvari. Nočem čakati na konce tedna, hočem, da mi je vsak dan fajn!« Kar pomeni, da lahko vsak dan ustvarja.

Iz druge roke

Ohlapno karirasto srajco, ki jo ima na sebi med pogovorom, je dobila od sosede, a rabljenih oblačil imajo na kupe že pri njih doma (živi z mamo in bratom) in pri babici. »Najdem kakšno staro oblačilo, pa si mislim, kakšno srečo imam! Drugi jih morajo kupovati, jaz pa jih najdem doma ali v babičini hiši, jih prikrojim ali jim le kaj dodam, kakšen pas, in je ravno tako videti kul! Smiselno se mi zdi izkoristiti tisto, kar imam. In tam, kjer sem, ustvariti največ iz tega, kar imam,« razmišlja. Ne čuti želje, da bi se odselila iz domače vasi, kaj šele čez mejo (potovati si želi, a doslej za svet ni imela denarja). Nenehno tarnati, da ni služb, da v Sloveniji ni mogoče ničesar doseči, da bi bilo treba v tujino, se ji zdi najlažje – »namesto da bi se ti, ki se pritožujejo, česa lotili. Če imaš zamisli, bo sčasoma že šlo. Saj ne, da ni težko. Tudi sama imam slaba obdobja. Ko prihajajo položnice, opomini, pa veš, da nimaš od kod vzeti ...« Ali »ko se trudiš in trudiš, pa ni pravega odziva, ko se ti zdi, da stagniraš, po drugi strani pa ne moreš prenehati delati tega, kar počneš, ker to rad delaš in hočeš, da ti s tem uspe!« In ni treba veliko, morda zgolj sprehod, da ti povrne pogled na lepe stvari v živ­ljenju in voljo, se nasmehne.

Marleyjeve ptice

Stara oblačila predeluje že od osnovne šole, zadnje leto iz njih ustvarja tudi modne dodatke – raznobarvne zapestnice in ogrlice, denimo, so iz razrezanih majic. Prstane predela iz povečini obrabljenega nakita; najnovejšega pa krasi bel kamen, ki ga je našla na – cesti. Odpre pločevinasto škatlo. V njej so prstani, broške in uhani iz maminega plašča, »ki ga je skoraj vrgla proč!«, babičinega krila, starega džinsa ...

Reciklaža oblačil je zadnja leta precej priljubljena, pokima. »Začne se z zanesenjaki, potem se zamisel širi in povzroči premik v glavah. V knjigi Božanska matrika (Most, ki povezuje čas, prostor, čudeže in prepričanja avtorja Gregga Bradena, op. p.) piše, da je za spremembo v kolektivni zavesti potreben le koren enega odstotka ljudi. Ko ti spodbudijo spremembo, se začne širiti.« A predelava oblačil še zanesljivo ni dosegla vrhunca, meni. Razumljivo, da je priljubljena, navsezadnje je dostopna in še za planet je dobra. (Mimogrede: Anita je že leta tudi vegetarijanka.)

Pred dobrim mesecem je ustanovila podjetje Tri ptice. »Po pesmi Boba Marleyja Three Little Birds (Tri majhne ptice z znanim uvodnim verzom Don't worry about the thing, 'cause every little thing gonna be all right ... – ne skrbi za nič, kajti vse bo v redu, op. p.), pa tudi – »ptice so mi všeč, njihova svoboda ...«

Glava v oblakih

V prihodnje si želi nabor izdelkov razširiti: na torbe, nahrbtnike, denarnice (njena velika pisana denarnica so bile nekdaj kratke hlače), izdelke za dom, vse reciklirano. Nima potrebe po velikih zaslužkih; zadovoljna bo, če bo z njimi, vsaj za zdaj, preživela »v modernem svetu in si občasno lahko privoščila luksuz, kot so kava s prijatelji, kosilo v restavraciji, bio izdelke iz trgovine, kadar ni sezona za hrano z vrta in njive, izlet, knjigo, čevlje ...«

Na blogu, ki ga piše že od drugega letnika srednje šole in za katerega upa, da je komu v ustvarjalni navdih, je zapisala, da je »dekle z nogami na zemlji in glavo v oblakih«. Res je, v smehu potrdi. Pravi še, da verjame v »šumenje listja na drevesih, zvok dežja in prhutanje ptičjih krilc. Verjamem, da smo ljudje v svojem bistvu dobri, pripravljeni pomagati in sposobni delati in ohranjati ta svet lep zase, za druge in za tiste za nami.«

Ne, simpatična Anita z žametno čepico na kostanjevih laseh in z obrazom, ki ga nenehno sooblikuje prešeren smeh, zagotovo ni čisto običajno dekle.