Anton Mahnič v izgnanstvu: pregon delilca duhov

Podobna usoda kot Alojza Urana je pred skoraj stoletjem doletela škofa dr. Antona Mahniča.

Objavljeno
29. julij 2012 14.43
G. U., Nedelo
G. U., Nedelo
Alojz Uran ne bo prvi visoki slovenski cerkveni dostojanstvenik, ki ga bodo zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odstranili iz kraja, kjer biva. Podobna usoda je pred skoraj stoletjem doletela škofa dr. Antona Mahniča.

Mahnič se je rodil jeseni leta 1850 v vasi Kobdilj na Krasu. Leta 1881 je na dunajski univerzi doktoriral iz teologije. Takrat je začel delovati tudi kot pisatelj. S svojimi članki v katoliških glasilih je povzročil tako imenovano delitev duhov. Z idejo o prednosti vere pred narodnostjo (po njegovem so bili slovenski katoliki bližji nemškim ali katerim koli drugim katolikom kot slovenskim liberalcem) je povzročil razkol slovenske politike na klerikalni in liberalni tabor, ki se je večal vse do druge svetovne vojne in se kaže tudi po uvedbi demokracije leta 1990.

Njegovo delovanje v Sloveniji se je končalo leta 1897, ko so ga postavili za škofa na Hrvaškem, na otoku Krku. Poleg kvarnerskih otokov je njegova škofija zajemala še otok Rab. Na tem mešanem hrvaško-italijanskem območju se je hitro postavil na stran Hrvatov – naučil se je hrvaščine in se podpisoval kot Antun Mahnić – ter zagovarjal čim večjo uporabo hrvaškega jezika. S tem in s prizadevanji za izboljšanje življenjskih razmer svoje črede si je pridobil velik ugled pri Hrvatih in si nakopal zamere pri Italijanih.

Po prvi svetovni vojni, ko je njegovo škofijo zasedla Italija, so se zato zanj začeli hudi časi. Poslabšalo se mu je tudi zdravje in želel se je odpraviti na zdravljenje v Zagreb. Italijanska okupacijska oblast mu je poslala torpedno ladjo Espero, s katero naj bi se odpeljal na kopno in nato odpotoval proti Zagrebu.

Vendar je ladja namesto v Senj odpeljala v italijansko pristanišče Ancono. Od tam so Mahniča odpeljali v mesto Frascati jugovzhodno od večnega mesta. Tam so ga vtaknili v hribovski puščavniški dom Eremo di Camadoli. V slabo leto trajajočem izgnanstvu se mu je zdravje samo še poslabšalo. Ko so ga marca 1920 končno spustili na Krk, se je nameraval zdraviti v Varaždinskih toplicah, vendar ni imel dovolj denarja. Umrl je decembra tega leta na domu zagrebškega nadškofa Anteja Bauerja.

Po smrti so Mahničeve posmrtne ostanke še nekajkrat preselili. Zdaj je pokopan v katedrali na Krku, kjer je bil, v nasprotju s Slovenijo – in Italijo –, zelo priljubljen.