Assange se je razgovoril s Slovenko

Delova novinarka Jela Krečič je edina predstavnica slovenskih medijev, ki se je doslej v živo pogovarjala z Julianom Assangeem. Ustanovitelj Wikileaksa kljub 15-mesečnemu bivanju na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu ni izgubil zagnanosti in optimizma. Za Sobotno prilogo je izčrpno spregovoril o svojih ambicijah, zagatah in spoznanjih. Mi pa smo Krečičevo, ki se je v Londonu mudila prejšnji teden, vprašali, kakšno je bilo srečanje s človekom, ki je v nemilosti pri številnih vladah in institucijah.

Intervju z Julianom Assangeem, enim najbolj nadzorovanih ljudi na svetu, je logistično najbrž velik zalogaj. Z njim si se osebno srečala v Londonu. Lahko poveš kaj več o ozadju, kako si prišla v stik z njim, kako dolgo si čakala na ta pogovor?

Glede na intervjuje z Assangeem, ki so dostopni na spletu, bi se dalo sklepati, da ni tako težko priti do njega. Vendar poglobljenega pogovora z njim, ki bi bil usmerjen v to, da razkritja Wikileaksa postavi v širši kontekst, podkrepljen z analizami svetovnih razmer, kot ga je bil pripravljen dati za Delo, nisem našla.

Zame je bilo priti z njim v stik morda lažje, ker je osebni prijatelj mojega moža Slavoja Žižka. Sta v rednem stiku, skupaj sta javno nastopala, moj mož ga je že prej obiskal na ekvadorskem veleposlaništvu, kjer Assange prebiva zadnjih 15 mesecev.

Kakšen vtis je naredil nate?

V splošnem zelo dobrega. Predvsem sem dobila občutek, da gre za človeka, ki je povsem predan svojemu delu in svojemu poslanstvu, to je omogočiti dostop do občutljivih informacij in dokumentov svetovni javnosti. V pogovoru se je tako trudil biti čim bolj izčrpen, natančen in razumljiv.

Omenjaš, da že 15 mesecev živi v nekaj sobah londonskega stanovanja in da ne sme stopiti niti na majhen hodnik v hiši, saj ga z vseh koncev nadzorujejo, nad njim dan in noč bdi skupno 50 britanskih policistov. Kako sprejema ujetost, kako mu minevajo dnevi?

O tem, kakšen je njegov delavnik in kako preživlja prosti čas na ekvadorski ambasadi, bi težko rekla kaj tehtnega. Kolikor vem, je polno zaposlen z delovanjem Wikileaksa. Ta namreč s polno paro deluje tudi zdaj, ko je Assange priklenjen na ekvadorsko ambasado. Eden od Wikileaksovih največjih dosežkov v zadnjem času je bilo urejanje azila za Edwarda Snowdna v Rusiji.

Ker je veleposlaništvo precej majhno, si predstavljam, da v njem nima posebnega razkošja, vsaj ne v smislu rekreacije in svežega zraka. Računalnik in gostje, kolikor jih pride, so njegov stik z zunanjim svetom.

Kakšne so realne možnosti, da bo smel zapustiti to utesnjeno zatočišče?

Vrhovno sodišče v Veliki Britaniji naj bi spet odprlo njegovo zadevo. Kajti Assange si je azil na ekvadorskem veleposlaništvu poiskal zato, ker je vrhovno sodišče podpisalo razsodbo o njegovi izročitvi Švedski. Bizarno pri tem je bilo, da so ga na Švedskem hoteli zaslišati v zvezi z dozdevnimi spolnimi prestopki, pri čemer ni bil formalno obtožen ničesar. Zadevo naj bi, verjetno zato, ker postavlja zelo nenavaden precedens, spet odprli. Poleg tega se bližajo volitve na Švedskem, po katerih bi se prav tako lahko tudi tam marsikaj spremenilo.

Kot poudarja Assange, želi biti »vohun za ljudi«: široki javnosti hoče priskrbeti nekakšno enciklopedijo tega, kako velike obveščevalne, diplomatske in obrambne institucije delujejo. Pravi, da želi odpreti prostor za avtentični politični angažma. Ti je kateri od njegovih odgovorov dal še posebej misliti?

Precej je bilo takšnih odgovorov. Ampak če gledam na celotni pogovor, se mi zdi res najbolj žalostno to, da po vseh teh razkritjih, ki dajejo res črno podobo delovanja svetovne politike, zaradi posledic utrpijo tisti, ki so tem informacijam omogočili pot v javnost. Merim predvsem na Bradleyja Manninga in Edwarda Snowdna, pa tudi na Assangea in celotno ekipo Wikileaksa. Ne gre le za to, da so pod nadzorom, ampak da v ZDA in Veliki Britaniji pripravljajo novo obtožnico proti njemu in njegovi organizaciji. Radi bi ga obtožili obveščevalnega terorizma. Po razkritjih Wikileaksa in Snowdna, ki nam dajo tudi vpogled v to, kako nadzorovani smo, kako nabirajo informacije o vseh nas, se človek vpraša, kdo je tu obveščevalni terorist. Kdo torej opravlja javno vlogo in deluje za javno dobro in v javnem interesu in kdo ravna kot zasebno podjetje, ki skrbi za interese močnih lobijev?

Kako gledaš na odnos Assangea in Wikileaksa do medijev? Po eni strani jih on potrebuje, po drugi pa je vedno v nevarnosti, da ga izigrajo, kar so tudi večkrat storili.

Ja, prav imaš. To je hecna simbioza in vsaj deloma potrebujejo drug drugega. Lahko bi rekla tudi takole: Assange lahko le po medijih naslovi širše občinstvo, težava medijev pa je, da ne morejo ignorirati tega, kar objavlja Wikileaks, čeprav bi to verjetno veliko raje napravili. V tem smislu Assange opravlja klasično novinarsko delo, torej spravlja za oblasti neprijetne informacije na plan, mediji pa večkrat ravnajo kot podaljški institucij, ki bi jim sicer morali gledati pod prste. Na strani Wikileaksa je dostopna primerjava med celotnimi dokumenti in objavami teh istih dokumentov v medijih, tako da lahko vsak vidi, kakšne reze je delal posamezni časopis. Na podlagi tega, kar so iz dokumentov izpuščali, je lepo vidno, katerega politika ali katero politiko so poskušali s tem zavarovati.

Kritična, morda pa za koga tudi pomirjujoča je njegova ugotovitev o nesposobnosti obveščevalnih služb v ZDA.

Tako je. Assange poudarja, da so pri Wikileaksu na podlagi dokumentov obveščevalnih agencij sestavili veliko bolj celovito sliko dogajanja po svetu kot obveščevalne agencije, ki nabirajo te podatke. Te institucije so kot ogromni mastodoni z vsemi razpoložljivimi sredstvi, v katerih pa posamezniki delajo brez vednosti o delovanju drugih znotraj iste institucije in kjer se sama institucija zgolj ravna po teh posameznikih in njihovem delu. Vendar si ne bi upala trditi, da je to pomirjujoče. Prav v zadevi Assangea namreč vidimo, kaj lahko te zelo močne institucije napravijo, če te vzamejo na piko. Obstajajo zgovorni primeri, kako so institucije na podlagi dobljenih informacij, ki pa jih zaradi omenjene togosti niso znale postaviti v ustrezen kontekst, močno zagrenile življenje navadnim in nedolžnim državljanom.

Kako se je po tvojem mnenju spremenil svet zaradi Assangea in Wikileaksa?

O tem težko sodim. Kot sem omenila prej, so vidne in otipljive posledice občutili predvsem tisti, ki so pripomogli k razkritjem. Po drugi strani se mi zdi pomembno to, da se po teh razkritjih ne moremo pretvarjati in ignorirati srhljivih podatkov o korupciji, mešetarjenjih, vojnih zločinih različnih držav, ki so zdaj dostopni javnosti. Če nič drugega, smo bolje seznanjeni s tem, v kakšnem svetu živimo. Če sem vendarle nekoliko bolj optimistična, kot je tudi moj sogovornik, pa verjetno dovolj političnih skupin in organizacij zaradi Wikileaksovih razkritij lažje in bolj suvereno nastopa in ima tudi boljše možnosti, da doseže večje politične učinke.

Si pomislila na to, da si se s tem pogovorom najbrž tudi sama znašla na kakšen »seznamu sumljivih«?

(Smeh.) O tem nisem veliko razmišljala, verjetno nisem dovolj zanimiva, da bi bila za kogar koli zares sumljiva. Ampak ko se pojavijo strahovi pred močnimi institucijami, se mi zdi vselej najslabše, če podležemo lastni paranoji. Potem smo po svoje že vnaprej izgubili to, za kar se bojimo, da nam bodo vzeli – torej neko normalno in, če imamo srečo, ustvarjalno življenje. Tako se mi zdi ključno, da ostanemo zvesti lastni etični drži, saj je veliko težje živeti z razočaranjem nad sabo kot pa z razočaranjem nad delovanjem institucij.