Avantura: pet ur hoje po potoku do velike Save

Če si rojeni Gameljčan in si kot otrok čofotal v blagodejnih valovih Gameljščice, na potok gledaš drugače; z otroškimi očmi si videl divjo reko. In čez desetletja pride dan, ko se spomniš. V vročini se zasitiš posedanja v senci s hladno pijačo v rokah in piknikov, po katerih imaš slabo vest zaradi nažiranja, in si zaželiš, da bi podobno kot otrok doživel avanturo. Utrne se ideja, da bi šel v dvoje po vodi, ves čas po strugi, od izvira do izliva. In potok spoznal intimno.

Ta preblisk naju je pognal v strugo potoka. Gameljčanka in povodni mož, le da je bila tokrat priložnostna Urška tista, ki je vodila v valove.

Gameljščica ni tako nedolžna, kot deluje. Nekoč je starejša gospa ob povodnji utonila pred domačo hišo, še bolj je nenavadna zgodba o dvojčkih, ki sta pred 70 leti nabirala zvončke, zdrsnila v vodo in je na en mah vzela oba; a otrok, ki so končali v njej, je še več. Danes je drugače, saj zaradi ureditve bregov ni globljih tolmunov. Kakorkoli, više od sotočja gre za potoček, tako gosto zaraščen z grmičevjem, da hoja po vodi odpade. Niže od sotočja se potok spremeni v ponekod čez glavo segajoč vodotok, ki v bližini ribiškega bajerja Povodje pridobi skoraj amazonsko zelene poteze.

Spoznavanje

»Nekoč smo jo pili!« »A samo malo plavata ali kaj počneta?« »A je to kak nov šport?« so padala vprašanja pri prvi žagi, ki stoji ob vodi in pri kateri sva morala premagati oviro v obliki jezu. Malo više sem opazil jato postrvi, ki so se kot ponorele vrtele v krogu. Tam mi je v odgovor nekdo dejal: »Ribe stalno hranim in zato nočejo nikamor.« Ni pa recimo vprašal, kaj se greva, cepetajoč in plavajoč, s pohodnimi palicami in nahrbtnikoma. Pa tudi ni bil edini. Marsikdo je samo zazijal, malokdo kaj vprašal.

»Ja, katera agencija pa vodi tole?« je že bil malce bolj željan pogovora tretji, v Zgornjih Gameljnah. Pozneje sem izvedel, da je lovec. Torej ima nalogo, da poizveduje. Ko smo se pogovarjali o Gameljščici, so se mu oči otožile in povedal nama je, kako je bil nekoč potok lep in čist, da so ga zajemali za pitje. Odkar tovarna Rašica ne deluje več, je menda dosti bolje. Očitno je to edino dobro, kar je z dokončnim uničenjem podjetja in tovarne dosegel Matej Raščan. Vseeno pa voda ni več tako čista, kot je bila. Kanalizacija je marsikje speljana v strugo, kajti čeprav so Gameljne pred vrati Ljubljane, velik del vasi še vedno nima kanalizacije in odpadne vode se stekajo v vaško strugo in naprej v Savo.

Zanimivostim pa kar ni bilo konca. Nad veliko žago sva opazila na napol potopljen čoln, sestavljivi gliser in jadrnico v enem, klepper delphin. Ročni izdelek, ki dosega na spletni strani Ebay visoke cene, česar lastnik očitno ne ve ali pa je na čoln preprosto pozabil.

Od race do dače

Med brodenjem sva našla marsikaj. Ogromno pločevink, vse po vrsti piv­ske. Moška pijača. Pa srečala sva nekaj rac in srno, ki je stekla čez strugo, in nedeljsko popoldansko zaspano nutrijo pod kupom listja, za katero je Gameljčanka sprva mislila, da je bober, jaz pa, da je velika rejena podgana. Na srečo naju kljub zaraščenosti obrežja komarji in obadi niso nadlegovali preveč, sva pa midva napadla drevo s sladkimi, rumenimi ringloji. Lepo obloženo s plodovi sameva na začetku vasi Gameljne.

Podobno žalostno stoji barvita lesena hiša, ki pritegne pogled vsakega, ki se pelje po glavni cesti skozi Gameljne. Gameljska dača. Razglašena je za spomenik lokalnega pomena (od leta 2011). Je edina ruska dača v Sloveniji, ki jo je okoli leta 1890 zgradila priseljena ruska družina. Pritlični del je zidan, nadstropje pa v celoti leseno in obdano z dekorativnim gankom. Stavba je izjemna v slovenskem prostoru, celo v Evropi in Rusiji sta menda le dve podobni. Rusko družino so po drugi svetovni vojni izgnali iz Jugoslavije. Med pomembne dele stavbe spadajo zelo kakovostno stavbno pohištvo, okna in delno ohranjena vitrajna stekla. Kulturniki opozarjajo, da so jo lastniki v preteklosti nekajkrat neustrezno prenavljali in pospešili njeno propadanje. Vsekakor posebnost za Zgornje Gameljne. Kot njeno nasprotje pa sem videl arhitekturna skrpucala v Spodnjih Gameljnah, kjer stanujejo ljudje, ki očitno zaslužijo preveč.

Liker in pivo

Ampak na srečo ima Gameljščica ves čas dovolj karakterja, da te vsrka v pustolovščino. Ko sva z vodne strani potrkala na vrata gameljskega sorodstva, oba v neoprenski obleki, teta ni mogla skriti osuplosti. A je, pohvalno, takoj vedela, kaj je potrebno – borovničev liker za njene hladne noge in mrzlo pivo za njegovo pregreto glavo. Seveda pa naju je, oba čisto mokra, odločno usmerila na klop na vrtu.

Konec raziskovalnega dne, združitev malega potoka Gameljščica in velike Save, ni tako čudežen kot recimo začetek, kar pa veličastnosti podviga ne zmanjša. Počutila sva se raziskovalno-športno izpolnjena, še posebno ker je bila ideja izvirna in rešitev glede opreme za takšno potočkarjenje kar sprotna. Tik pred začetkom je na pomoč priskočil svak in ženski del ekipe opremil s toplo, debelo neoprensko obleko, brez katere bi projekt verjetno propadel. Šele ko sva noge namočila v potok, sva z bolečino ugotovila, da topel res ni. No, pri avanturah so presenečenja vedno mogoča.

Presenetilo pa me je tudi, da bolj ko sva se bližala koncu, manj je imel potok poguma in živahnosti. Odgovor je v ribiških bajerjih, ki mu odvzemajo vodo in potem nima več kaj (s)teči po strugi. Vseeno pa tudi na koncu, na sotočju, še vedno dojemaš, da si imel opravka z nečim lepim. Ko te prime, da bi se ohladil v lepi in zeleni Savi, zavohaš, da potok sploh ne smrdi tako hudo kot reka. Zato sva se za končno očiščenje od popotniškega prahu ulegla v tolmunček in v tišini in miru razmišljala o tem, kako se ljudje vedemo do vodotokov. Da ne bi morda ostali in postali preveč čisti, jim z veseljem dajemo blagoslove v obliki smetja.

Sicer ne verjamem, da sva si izmislila nov šport, saj gre bolj za nekakšno tehnično netežavno soteskanje s podobno opremo. Sva pa bila menda prva, ki sva (vsaj v modernih časih) preplavala oziroma prebrodila celotno Gameljščico, dobrih šest kilometrov v petih urah. Dno je večinoma iz drobnega peska, kar omogoča hitro napredovanje, in njen profil je blag (padca ima samo nekaj deset metrov). Le ponekod je mulj precej debel in bi bilo gazenje po njem brez pohodnih palic prava muka ali celo nevarno, pa tudi sicer brez opore palic ne bi šlo, saj te na spolzkih skalah hitro spodnese in za povrhu ponekod ne vidiš dna. Če bi padel, bi verjetno tvegal najmanj zvin noge. Seveda pa je s palicami težje plavati. A pomagata neoprenska obleka in nahrbtnik, saj povečata plovnost. In še nekaj: seveda vas ta šport v pasje vročih dneh ne bo pustil vročih, in jasno, bolj naporen je kot običajna hoja. Da ne govorimo o anticelulitnem učinku, saj je zaradi hladne vode podkožje ves čas dobro prekrvljeno. Plusov na pretek.