Tiskane izdaje
Vile, ki živijo v trikotniku Ilirska Bistrica–Hrušica–Zabiče, so močne in velike.
Zidajo gradove in cerkve, delajo to, kar drugje počnejo ajdi.
Splošna posebnost, ki jo je med zbiranjem ustnega izročila odkrila domačinka Sabina Pugelj, je slovstvena folklora o samih začetkih življenjskega ciklusa. Odkritje za ljudi, ki niso iz Sabininih krajev, pa je spoznanje o povezanosti teh krajev s Kvarnerjem.
Pri Celjski Mohorjevi družbi v zbirki Glasovi, ki jo ureja ddr. Marija Stanonik, je izšla 41. knjiga, v kateri je zbranih 861 povedk.
V vseh knjigah, ki izhajajo od leta 1988 (sprva pri založbi Kmečki glas), pa je shranjenih 14.411 folklornih pripovedi.
Víle bile (Bele vile) je naslov debele knjige s pravljicami, bajčnimi, strašljivimi, legendnimi, razlagalnimi, zgodovinskimi, etnološkimi, socialnimi in šaljivimi povedkami. V 40 vaseh in v petih letih jih je zbrala, nato pa skoraj dve leti zapisovala arheologinja Sabina Pugelj iz Kosez pri Ilirski Bistrici.
Zapisovala tako, da bi branje na glas zvenelo čim bolj podobno govoru pripovedovalcev, ki jih je tudi posnela.
Ukec in lesićca
Eden od načinov arheološkega raziskovanja je prisluhniti slovstveni folklori in prav to je Sabino pripeljalo do tega, da je postala še zbirateljica.
»Verjetno je kaj v meni ostalo še od takrat, ko sem bila majhna in mi je stari ate pripovedoval vedno ene in iste 'pravce',« pravi nenehno nasmejana Sabina.
Med temi prvimi zgodbicami starega očeta ji je še vedno najbolj všeč zgodbica Ukec in lesićca. (Pripoveduje o volkcu in lisički, ki sta se odpravila na poroko, kjer sta zaslutila pojedino. Volkec je stražil, lisička je kradla, dokler je niso opazili. Ona je prebrisano ušla, volkec pa ne in jih je dobil po grbi. Ampak lisička je bila prebrisana še naprej in ...)
Prvo je zapisala zgodbico, ki ji jo je povedala stara mama. »Ona mi je povedala za ljudi na Bukovici in Sozah, od koder je bila doma njena mama, ti pripovedovalci pa so me poslali k drugim ljudem in tako je šlo naprej. Pa tudi jaz sem skoraj v vsaki vasi koga poznala. Večkrat sem se vračala k boljšim pripovedovalcem. Na teren sem zaradi zbiranja gradiva za svojo diplomsko nalogo na temo arheološke topografije prvič odšla leta 2006. In skoraj vse pripovedovalce, približno 150 jih je bilo, posnela.«
Prêsne
Kaj od doživetega na terenu si je Sabina najbolj zapomnila? »Kar na smeh mi gre, ko se spomnim nekega strica iz Hrušice, ki je brez dlake na jeziku pripovedoval tiste pokvarjene. Tam imajo za take zanimiv izraz: prêsne (pręsne).«
Na predstavitvi njene knjige in dela v Knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici je bilo na Sabininem obrazu in v njenem izrazu videti in slišati, da je svojega uspeha zelo vesela, a da ji je po dolgem in napornem delu tudi odleglo. »Še zlasti zapisovanje je bilo zame novo področje. Glasoslovja že v šoli nisem marala, zdaj pa je bilo najbolj zahtevno od vsega. Zapisovala sem približno leto in pol.« Na koncu vsake povedke je Sabina zbrala neznane besede in jih prekopirala v slovarček. »Tudi za to sem na koncu potrebovala teden dni in nazadnje je bilo že samo slovarčka za samostojno knjigo.«
Da je Sabina opravila zelo zahtevno in obsežno delo, je poudarila tudi urednica ddr. Marija Stanonik, dodala pa, da pri takšnem projektu do konca zdržijo samo tisti, ki imajo radi svoje okolje. V knjigo je Sabina zbrala tudi gradivo, ki ga je posnela v šestih vaseh onkraj slovensko-hrvaške državne meje, pravo odkritje tudi za Marijo Stanonik pa je bilo, kako so prebivalci vasi od Hrušice, Ilirske Bistrice, zgornje doline Reke do vasi Fabci, Sušak in Novokračine tesno povezani s prebivalci vasi Brdce, Pasjak, Šapjane, Rupa, Lipa, Lisac in drugimi hrvaškimi kraji vse do Kvarnerskega zaliva.
O svetem Antonu in Cigotu
Knjiga ima posebno vrednost, je poudarila ddr. Stanonikova: »Zbrano je avtentično gradivo za slovar vaših govorov, besednih zvez in povedi. Ko se ne bo vedelo več, kaj katera beseda ali besedna zveza pomeni, bo njihov pomen mogoče razbrati iz te knjige. Ta knjiga je namreč tudi svojevrstna zakladnica arheoloških artefaktov. Da so vile 'bile', tako niti v Ilirski Bistrici ne govorijo, govorijo pa v obmejnih vaseh, v Čičariji.«
»Všeč mi je vse mistično, zlasti povedke, ki se nanašajo na arheološka najdišča. Bajčne povedke o vilah so mi posebno ljube, izmed pravljic pa lahko omenim hudomušno pravljico o svetem Antonu in Cigotu, pa pravljico o mlinarju, od nekega gospoda s Sušaka, ki tako lepo pripoveduje!«
Spremljevalka Sabininega dela Marija Stanonik poudarja, da ima vsaka od 41 knjig iz zbirke Glasovi, s katerimi je že skoraj »prekrit« zemljevid Slovenije, svoje posebnosti, ta pa v primerjavi z drugimi vsebuje veliko novih motivov, na primer spočetja in rojevanja, opisov opravil in delovnih postopkov. »Drugačne so tudi vile, tu počnejo stvari, ki jih drugje počnejo ajdi. Sezidale so cerkvico sv. Štefana pri Račicah, kapelico pri Hrušici, cerkev v Podgrajah,« doda Sabina.
Marijo Stanonikovo je očaral Sabinin jezik, govor. »Uživam, ko se z mano pogovarja v narečju. Te zgodbe je treba brati na glas, da začutimo melodijo in zvok narečja.« Med različno pobarvanimi območji na zemljevidu, katerih ljudsko izročilo je v zbirki Glasovi že zapisano, ilirskobistriško in sosednje občine zajemajo knjige številka 12, 27, 30 in nova, 41. Dvanajsta po vrsti je izšla »pivška« knjiga Andreje Žele »Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt«, 27. je bila »brkinska« »Düša na bicikli« avtoric Nade Kerševan in Marije Krebelj, 30., z druge strani Brkinov in Čičarije, »Frk čez drn – frk čez trn« je bila delo Marije Tončič Štrancar.
Sabinina knjiga zapolnjuje vrzel. Po njej bela lisa na tem koncu Slovenije ostaja le Snežnik s svojimi gozdovi. In ker si Marija Stanonik želi, da bi bilo v knjigi ohranjeno ljudsko slovstvo prav vsakega kotička Slovenije, jo hudomušna Sabina potolaži, češ da bodo to belo snežniško liso morda zapolnili lovci s svojimi zgodbami.
