Benečija: temno nebo in kdaj kak svetel žarek

Zgodijo se dnevi, ko se nebo nad Matajurjem skoraj dotakne zemlje, oblaki pa se zalezejo v doline Nadiže in njenih pritokov, za časa Benečanov imenovane Sclavonia Veneta – kar priča o priznanju dožev, da tam živijo Slovani, Slovenci. Tak dan z zamolklimi barvami spodbuja k premišljevanju. Ne o vremenu, ki se prej ali slej razjasni, veliko bolj o usihanju življenja v svojčas trdnih vaseh.

Izseljevanje in umiranje je največja skrb, ki tare župnika Boža (Natalina) Zuanella, avtorja knjige Mračna leta Benečije, ki mu je, kot pravi, prinesla same težave. Ta pokončni mož, poleg vrstnika Marina Qualizze in še treh duhovnikov, od tega dveh Furlanov – po vojni jih je bilo v Benečiji 28! – je zdaj eden poslednjih dedičev pred 150 leti v Tarčmunu rojenega pesnika in politika, velikega borca za ohranitev slovenske besede, Ivana Trinka Zamejskega.

Vdani v usodo

»Pašnik duš« župnika Zuanelle obsega tudi območje gore Matajur, skupaj z najviše ležečo beneškoslovensko vasjo enakega imena (skupno ime, Montemaggiore, imajo za oboje tudi Italijani in Furlani). Po smrti Paskvala Gujona gospod Zuanella nemalo­kdaj dvakrat, tudi trikrat na dan mašuje v različnih krajih še v tarčmunski, savodenjski in barnaški fari v špetrski dekaniji. To je večji del Beneške Slovenije med Goriško na jugu in Tersko dolino, kjer v Bardu v tamkajšnjem narečju mašuje župnik Renzo Callegaro, ter Rezijo in Kanalsko dolino na severu, kjer brez upa, da bi bilo za tamkajšnje maloštevilne Slovence kaj bolje, vztrajata še dva, tudi že priletna duhovnika iz Benečije: Mario Gariup v Ukvah in Dionizij Matevčič v Žabnicah.

Najbrž tudi onadva razmišljata podobno kot župnik Zuanella, ki ostarelo, pešajočo slovensko skupnost v vaseh in zaselkih, odmaknjenih od razvitih krajev in prometnih poti v Nadiških dolinah, primerja z bolnikom, ki mu, kot kažejo izvidi, ni več pomoči. Na bolniški – v resnici smrtni – postelji je povezan s cevkami in žicami, ki mu še dajejo zrak in hrano, a se je že vdal v usodo in se le še s spomini in mislijo na domačo zemljo krčevito oklepa življenja. Takega nemočnega bolnika pa duhovnik v najtežji uri ne sme zapustiti, do konca mu mora stati ob strani. Zato Božo Zuanella vztraja. In bo še vztrajal, dokler bo zmogel, saj nima naslednika. »Če jaz zmanjkam, ne bo tukaj nobenega …« se zaveda položaja, ki se ga z besedami ne da spremeniti.

Pod Matajurjem

V Čedadu, kjer zadruga Novi Matajur izdaja tednik z enakim imenom, je Kulturno društvo Ivan Trinko s koledarjem zbornikom in drugimi publikacijami ter z organiziranjem in povezovanjem različnih dejavnosti močno kulturno žarišče Slovencev. V Špetru ob Nadiži deluje izvrstno organiziran dvojezični šolski center, nastal na pobudo tamkajšnjih Slovencev, ki kljub občasnim težavam bistveno prispeva, da slovenski jezik ni več odrinjen – ali celo prepovedan, kot je bil od leta 1933 tudi v Benečiji, česar se mnogi še spominjajo. Toda pod Matajurjem, globlje v nedrjih Nadiških dolin, je iz leta v leto manj ljudi. Starejši umirajo, mlajši odhajajo za delom, se izseljujejo. Obdelovalne površine se zaraščajo. Nezadržno. Kljub občasnim zamislim, da bi neokrnjena narava lahko privabljala množice turistov, kar bi preostalim omogočilo preživetje. A manj ko je ljudi, manj je možnosti, upanja, da bi se usihanje življenja ustavilo.

Šola za osem otrok

Tej mračni perspektivi navkljub je eden poslednjih Čedermacev ob obisku veder – s kančkom grenkobe v ozadju. Ve, da mora pomagati tudi z dobrim zgledom. Z nasmeškom, čeprav ga stiska v grlu, ko pripoveduje: »Še pred štiridesetimi leti je bila v vsaki vasi v Benečiji šola, danes je samo še ena v Savodnji, ki ima osem otrok in jo bodo letos zaprli, tako da ne bo nobene več. Otroke, kar jih še je, vozijo v dolino, v Špeter. Včasih je bilo v teh krajih osem gostiln, zdaj ni več nobene stalne. V Matajurju je odprta le občasno po štiri ure, da se ljudje lahko nekje zberejo. Problem ni tak ali drugačen zaščitni zakon, problem je, da ni več ljudi! Pred sedemdesetimi leti jih je bilo v naših dolinah 21.000, zdaj jih ni niti četrtina od tega!«

Župniku Zuanelli gre beseda težko z jezika, a vendarle pove, da je v vaseh v hribih slovenščina sicer še živa, vendar je mladi, mlajši od dvajset let, skoraj ne govorijo. Čeprav razumejo slovensko, se med seboj pogovarjajo po italijansko. Zase pravi, da ni pesimist, ampak realist. On naredi, kar more: njegova maša v cerkvi sv. Lovrenca v Matajurju, je, razen kakšnega berila v italijanščini, še vsa slovenska. Slovenske so tudi pesmi, zbrane v drobni pesmarici Svete pesmice.

Trdoživi duhovnik se upira času in naravi, tako kot mogočni tri metre visoki kip, posvečen Srcu Jezusovemu, pred cerkvijo. Leta 1907 so ga ulili iz betona, da bi krasil zvonik cerkve v furlanski vasi Mortegliano, a je bil za ta namen pretežak. Menda ga je dobil za darilo takratni matajurski župnik, imeniten pridigar. Do vznožja Matajurja so ga pripeljali z vozom, od tam pa so ga domači fantje, razstavljenega, na ramenih odnesli do cerkve!

Ko vasi oživijo

Nedavno se je ponudila drugačna, bolj sončna podoba. V Benečiji so slavili praznik Marijinega vnebovzetja – rožinco, kot rečejo sami. Podobno kot na drugem robu slovenske dežele, v Pomurju, imajo na ta dan navado iz sedmih do trinajstih vrst travniškega cvetja in zelenja narediti šopke, snopiče ali pušjace, ki jih nesejo blagoslovit v Matajur in Kras pod Kolovratom. Ženske in dekleta se s šopki in gubancami, ki so prav tako spremljevalke praznika, postavijo tudi v Savodnji in še kje.

Cerkev device Marije nad vasico Kras v najvzhodnejši beneškoslovenski občini Dreka je s svojo okolico bržkone najslikovitejše prizorišče tradicionalnega praznovanja rožince, ki ga zadnja leta organizira društvo Kobilja glava iz bližnjega zaselka Očne Bardo. Slovesen obred tukaj že dvajset let vodi msgr. Marino Qualizza. Zdravje mu ne dopušča več, da bi šel s procesijo okrog pokopališča in cerkve, a Marijin kip, ki si ga krepki možje in fantje naložijo na rame, pričaka pred vhodom. Zadovoljno posluša pritrkavanje zvonov, ki prav tako spada k prazniku, pogleduje po množici in si najbrž misli nekaj podobnega, kot je zapisal v uvodu v knjigo Lucie Trusgnach - Škejcove Rožinca je naša: »Malo nas je ostalo po naših vaseh, a tisti dan v cerkvi an okuole cerkve se zberè tarkaj ljudì, de za enkrat se arzveseliš an misleš, de naše vasi an hiše so nazaj oživiele. Čudno veseljè se pokaže an vide na liceh an obrazeh vsieh ljudì. Tele je čudež naše rožince.«