Biti zdravnik je lahko smrtno nevarno

V Ameriki je bila izvoljena prva predsednica države, pravi šala. In to Judinja. Na ustoličenju sedi v prvi vrsti njena mama Judinja. S komolcem dregne človeka ob sebi in ponosno vpraša: »Vidite žensko v rumenem kostimu, ki pravkar prisega?« »Seveda,« pravi moški in pričakuje, da se bo začela gospa na vsa usta hvaliti s svojo hčerko. »No, njen brat je zdravnik.« Svoj čas sem to šalo povedala svojim kitajskim prijateljem. Ničesar niso razumeli.

Kaj je tukaj smešnega? In zakaj naj bi bilo za katero koli mamo tako pomembno, da imajo v družini zdravnika? Ko sem nato židovski humor preizkusila še na zakonskem paru, se je on – ortoped v ugledni pekinški bolnišnici – zgolj kislo nasmehnil, ona – bankirka v veliki japonski banki – pa ni niti trznila. V njuni družini je njen poklic vedno veljal za pomembnejšega od njegovega. Imela je višjo plačo, boljši družbeni status in je zato vozila tudi boljši avto. Za sina edinca so že od najzgodnejšega otroštva načrtovali prihodnost, pri čemer so vse od začetka vedeli edino to, da fant ne bo študiral medicine. Na Kitajskem je to premalo priznan, preslabo plačan in zelo tvegan poklic.

Družina, o kateri govorim, se pravzaprav v celoti vklaplja v kitajsko večino, saj je, ko je Združenje zdravnikov leta 2011 izvedlo anketo med svojimi člani, kar 78 odstotkov vprašanih izjavilo, da si ne želijo tega, da bi njihovi potomci postali »angeli v belem«, kot zdravnike imenuje partijska propaganda.

Samo da ima belo haljo

Na vprašanje, zakaj je to tako, smo pred kratkim dobili še en odgovor. Prejšnji petek je bolnik v pokrajini Zhejiang do smrti zabodel načelnika oddelka za otorinolaringologijo, ker ni bil zadovoljen z rezultatom operacije nosa. Preden so prihiteli bolnišnični varnostniki, je ranil še dva zdravnika. Pravzaprav nobeden od treh, ki jih je napadel 33-letni Lian, ni imel nič z njegovo operacijo. Ker bolnik ni mogel najti zdravnika, ki ga je operiral, je svoj bes preprosto stresel nad tistimi, ki so se po naključju znašli na njegovi poti.

Sicer pa je bil to že tretji napad na zdravnike v istem tednu. V severovzhodni pokrajini Liaoning je bolnik z nožem šestkrat zabodel zdravnika, ki mu je operiral roko, a se je po operaciji nepričakovano zapletlo. Potem ko je umoril zdravnika, se je vrgel skozi okno. Dva zdravnika iz južnega Guangdonga pa so hudo pretepli člani družine nekega bolnika, ki je umrl v bolnišnici. In medicinski delavci so se prejšnji ponedeljek znova zbrali na demonstracijah. Na obrazih so imeli bele maske, v rokah pa transparente z napisom: »Vrnite nam dostojanstvo!«

Tokrat so demonstracije organizirali v Ljudski bolnišnici številka 1 v mestu Wenlingu v pokrajini Zhejiang. Povod zanje je bil umor načelnika otorinolaringologije, vendar pa se nezadovoljstvo med zdravniki stopnjuje prav tako kot ogorčenje med bolniki. Prvi so upravičeno prepričani, da so nezaščiteni in nespoštovani, drugi pa so pogosto prav tako upravičeno prepričani, da se je med »bele angele« prikradla korupcija in da so bolniki postali zgolj blago na trgu medicinskih storitev.

Ni denarja, ni pomoči

To, da se v kitajskih bolnišnicah dogaja marsikaj, mi je že pred nekaj leti potrdil tudi moj prijatelj, ortoped, ki je moral do polnoči prelagati operacijo 19-letnega gradbenega tehnika, ki je padel z gradbenega odra in si huje poškodoval hrbtenico. Zdravnik je čakal na to, da družina zbere denar, saj fant ni bil zavarovan, direktor bolnišnice pa še slišati ni hotel za kakršne koli že Hipokratove prisege in zdravniško človekoljubje. Kaj bi storil, če denarja ne bi bilo, sem ga vprašala, in dobri zdravnik je zmignil z rameni, nato pa zašepetal, da ga ne bi slišala žena: »Plačal bi mu iz svojega žepa.«

A zdravniki še zdaleč nimajo velikih prejemkov. Ankete so pokazale, da je povprečna mesečna plača diplomiranega zdravnika v prvih šestih mesecih po diplomi 2339 juanov (380 dolarjev), kar spada med najnižje začetniške plače fakultetno izobraženih strokovnjakov. Kitajci z diplomami dobivajo v prvih šestih mesecih staža povprečno po 3000 juanov na mesec. Moj prijatelj, na primer, primarij z več kot 20-letnimi delovnimi izkušnjami, zasluži le okoli 1000 dolarjev na mesec, tako da v njegovi družini bolj spoštujejo ženo bankirko, ki zasluži dvakrat toliko – ali še več, sicer pa se glede tega ni bilo vljudno pogovarjati o podrobnostih.

Med kitajskimi zdravniki in bolniki se že dolgo vztrajno krha zaupanje, ki je bilo močno načeto med epidemijo sarsa (netipične pljučnice) leta 2003, ko določene bolnišnice niso hotele sprejemati okuženih, če niso bili ti sposobni plačati zdravljenja. Sicer pa je že pred tem postalo jasno, da se uvajanje svobodnega trga vsepovsod, torej tudi v zdravstvu, ne more dobro končati za obolele s plitkimi žepi, saj so bolnišnice prišle pod kladivo države, ki od njih zahteva, da vse stroške, ki presegajo proračun, poravnajo same, tako da zaračunavajo svoje storitve. Za tiste z globljimi žepi so se v minulih nekaj desetletjih odpirale zasebne bolnišnice, ki so v vseh pogledih na ravni bolnišnic v razvitih državah – torej tudi glede cene bolnišničnega dneva. Kitajci, ki so tako razslojeni tudi v bolezni, so ogorčeni že zaradi dejstva, da živijo v socialistični državi brez sociale, prvi in pogosto celo edini, nad katerimi se lahko znesejo, pa so prav zdravniki v državnih bolnišnicah. Kitajska je leta 2012 za zdravstvo porabila prav toliko kot za vojsko – 120 milijard dolarjev. Čeprav je to 12 odstotkov več kot v letu poprej, gre tukaj za 1,3 milijarde ljudi, tako da za več kot polovico prebivalcev država pokrije največ 60 odstotkov stroškov, kadar so ti prisiljeni obiskati specialista ali morajo na drago operacijo. Splošno zdravstveno zavarovanje bodo na Kitajskem uvedli šele leta 2020 – vsaj tako načrtujejo – in šele takrat bo ljudska republika v resnici ljudska.

Bodo takrat tudi zdravniki bolj spoštovani v deželi, v kateri so medicino več tisoč let negovali kot nacionalno bogastvo? To je odvisno od cele vrste stvari. A že zdaj je opaziti, da se vse več bolnikov vrača k tradicionalnim zdravnikom, o katerih se še nikoli ni slišalo, da bi jih kdo napadel ali žalil. Zahodna in tradicionalna medicina sta na Kitajskem ločeni že v sistemu šolstva. In čeprav se ti dve panogi praviloma prepletata, tako da takrat, kadar ni druge izbire, vzamejo stvari v svoje roke kirurgi, ki jih v tradicionalni medicini ni, so bolnišnice najpogosteje jasno opredeljene. V tradicionalnih ordinacijah ni nožev. Tam vlada holistična tišina.