Bo Evropa nekoč brez odpadkov?

Evropska unija se pred svetom rada postavlja s svojimi prizadevanji za varovanje podnebja in celotnega okolja. Bila naj bi nekakšna zelena pionirka.

Ob retoriki o prizadevanjih za gospodarsko rast in odpiranje delovnih mest je dogma o trajnostnem razvoju, varovanju podnebja, učinkoviti rabi virov, krožnem gospodarstvu in nizkoogljični družbi postala neodtujljiv del bruseljskega besednjaka. Tudi dogodki v svetovni politiki so obravnavani v enakem kontekstu. Eden od naukov iz ukrajinske krize in težav v odnosih z Rusijo je bil jasen nemudoma: Evropa mora zmanjšati odvisnost od Rusije in tradicionalnih energentov z njihovo bolj učinkovito rabo in večjim izkoriščanjem obnovljivih virov.

Ko se retorika mora preliti v politične odločitve in konkretne ukrepe, je zagretosti manj. Nemčija se postavlja po robu zahtevam Bruslja in vztraja pri velikih olajšavah pri financiranju obnovljivih virov za najbolj potratno industrijo. Poljska se za nobeno ceno noče odpovedati široki rabi poceni, a za okolje problematičnega premoga. V novih podnebnih ciljih do leta 2030 je EU sicer še vedno bolj zagnana kot drugi deli sveta, a zavezujočim ciljem za članice glede deleža obnovljivih virov se je raje odrekla. Učinek zahteve po zmanjšanju izpustov CO2 na njihov razvoj naj bi bil samodejen.

V kriznem času predvsem gospodarski lobiji zahtevajo bolj racionalno in manj ideološko razpravo in odločanje o »zelenih« vprašanjih. Tako EU, ki gospodarsko okreva počasneje kot tekmeci po svetu, po njihovem s preveč ambicioznimi podnebnimi cilji spodkopava evropsko konkurenčnost. Pred očmi da bi morali imeti tudi ceno energije in zanesljivost preskrbe z njo. Tako se širi manevrski prostor za zagovornike rabe fosilnih goriv in še zlasti jedrskih elektrarn, ki da so »stroškovno učinkovite« in povzročajo zanemarljive izpuste CO2.

Tudi o sesalnikih

Predvsem na področju energetske učinkovitosti želi EU doseči konkretne premike v praksi. Tako je čedalje več gospodinjskih aparatov pod drobnogledom Bruslja: kavni aparati, sesalniki, pralni stroji ... Od septembra tako v trgovinah ne bodo več smeli prodajati sesalnikov, močnejših od 1600 vatov. Čez tri leta se bo meja znižala na 900 vatov. Čeprav so proizvajalci zadovoljni z ukrepom, pozdravile pa so ga tudi članice in nevladne organizacije, se je na Bruselj usul plaz kritik, češ da pretirava z birokracijo in pokroviteljskim odnosom do potrošnikov.

Antibirokratski kritiki Bruslja, ki niso le med evroskeptiki, marveč tudi v bolj zmernih strankah, raje kot koristi od varčnih žarnic, gospodinjskih strojev ali računalnikov spodbujajo protievropske predsodke. Tako je moral pred kratkim dvigniti glas bruseljski komisar za energetiko (ponavadi ima sicer precej posluha za interese industrije) Günther Oettinger, češ da napadi na varčevalne ukrepe spodkopavajo evropsko energetsko politiko. Navsezadnje, ukrepi ne bodo le zmanjšali izpustov CO2 in energetske odvisnosti, marveč tudi račune gospodinjstev.

Če se bodo uresničile želje Bruslja, se stari celini obeta še zelena revolucija pri ravnanju z odpadki. V povprečju jih vsak Evropejec ustvari približno 500 kilogramov na leto. Za njihovo boljšo izrabo je še veliko manevrskega prostora. Njihovo ločevanje je skoraj povsod v Evropi postalo povsem vsakdanjega, le na jugu in v vzhodnoevropskih članicah, kakršna je Romunija, še zamujajo. Ker po zelenih pridigah Bruslja sploh ni odpadkov, ampak le neuporabljene surovine, bi morali nekoč vse, kar zdaj konča na deponijah ali v sežigalnicah, uporabiti.

Bistvo je v učinkovitosti

»Težiti moramo k temu, da z vsakim uporabljenim virom, džulom energije, kvadratnim metrom zemlje ali litrom vode, ustvarimo čim večjo dodano vrednost. Evropa ni bogata z viri, zato naš uspeh temelji na njihovi učinkoviti rabi,« je pred kratkim za Delo dejal komisar za okolje Janez Potočnik. Komisar je sredi tedna predstavil še višje cilje na področju recikliranja, ki bi omogočili boljši prehod v model krožnega gospodarstva, po katerem bi industrija porabljala čim manj surovin in spet uporabila nastale odpadke.

Tako naj bi članice do leta 2030 reciklirale že sedemdeset odstotkov komunalnih odpadkov. Že pet let prej na smetiščih ne bi več smele končati surovine, ki jih lahko recikliramo (papir, kovine, steklo, plastika, biološko razgradljive snovi). Skratka, po Potočnikovih željah bi Evropa postala družba brez odpadkov. Težava je, da skoraj vse članice pomanjkljivo izvajajo zahteve iz veljavne direktive o odpadkih, sprejete leta 2008. Pot od zelenega idealizma v bruseljskih pisarnah do vseh, tudi najbolj zakotnih deponij bo še dolga in trnova.