Bogataši največji zastonjkarji

Novi zbornik o prednostih in slabostih univerzalnega temeljnega dohodka.

Objavljeno
25. februar 2012 18.22
Luka Omladič, Nedelo
Luka Omladič, Nedelo
»Dajmo vsem državljanom skromen, a brezpogojen dohodek in jim pustimo, da ga, če hočejo, nadgradijo iz drugih virov.« Tako belgijski filozof Philippe van Parijs povzema bistvo predloga o rednem dohodku, ki bi ga država v enakem znesku jamčila vsakemu državljanu in stalnemu prebivalcu. Brez vprašanj in brez pogojev, ne glede na zaposlitev, premoženje ali druge okoliščine.

Nora ideja? Ko so geslo dneva varčevalni ukrepi in hujšanje države, je predlog, da bi država začela »zastonj« deliti plače, kot iz vzporedne realnosti. Kje naj bi ta denar vzeli, če ga zmanjkuje celo za zaslužene plače, državne finance pa poslujejo v minusu, ki ga je vse težje in dražje pokrivati s posojili iz tujine? A poglejmo z druge plati: najbolj frustrirajoča značilnost krize je prav odsotnost izbire in alternative. Od Aten do Ljubljane oblast postavlja ljudstvo pred isti ultimat: varčevanje ali propad. Današnja politična izbira sledi modelu nemogoče izbire »denar ali življenje«, pri kateri v vsakem primeru izgubite: za številne Evropejce je njen izid »nič denarja in manj življenja«. Ideje, ki bodo razprle to nemoč, so za oživitev družbenega življenja bolj potrebne kot posojila Mednarodnega denarnega sklada.

Seveda se tudi »nore ideje« ne morejo izogniti testu realnosti. Takšnega preizkusa se loteva zbornik UTD v Sloveniji, ki ga je pravkar izdala založba Krtina. Zakaj univerzalni temeljni dohodek v Sloveniji potrebujemo? Valerija Korošec navaja več stvarnih razlogov. (1.) Razlika med nekom, ki je upravičen do pomoči, in drugim, ki ni, lahko znaša tudi le pet evrov. Ali, delavec, ki prejema minimalno plačo, je lahko na slabšem od nekoga, ki prejema denarno socialno pomoč. Enak temeljni dohodek, ki bi ga avtomatično prejemali vsi, bi takšne nepravičnosti odpravil. (2.) »Ne moreš po eni strani tolči po človeku kot po zadnjem oslu, po drugi pa pričakovati, da bo ostal samozavesten in podjeten«; neizpolnjene obljube o plačah, strah pred brezposelnostjo, neučinkovitost in počasnost državnega aparata pri varstvu delavcev … UTD bi nekoliko uravnovesil razmerja moči med delavcem in delodajalcem, prosilcem pomoči in uradnikom. (3.) Zaposlitve za nedoločen čas postajajo stvar preteklosti. Tako imenovano prekarno ali negotovo, občasno delo bo za nove generacije delavcev bolj pravilo kot izjema. Redni temeljni dohodek bi to negotovost vsaj omilil, če je že ne bi odpravil.

Seveda pa je najpogostejše vprašanje ob UTD, koliko bi ta znašal in od kod bi se financiral. Koroščeva meni, da v slovenskih razmerah lahko upravičeno govorimo o 300 evrih. Takšna vsota bi bila približno v razmerju s sredstvi, ki jih za različne socialne pomoči namenjamo zdaj. UTD bi jih lahko v veliki meri nadomestil. Navidezno nepravilnost, da dohodek prejemajo tudi tisti, ki ga zaradi svoje premožnosti ne potrebujejo, je mogoče uravnotežiti z ustreznim obdavčevanjem, ki UTD bogatih vrne v proračun.

Kar je za nekatere avtorje zbornika prednost UTD, je za druge njegova slabost. Bernard Brščič izhaja iz znanega ugovora proti UTD, da nam nihče ne daje pravice živeti na račun drugega, brezpogojno prejemanje dohodka pa da je prav to. Toda ali ni finančna kriza argument o zastonjkarjih postavila v precej drugačno luč? Ne množice prejemnikov socialnih pomoči, pravi zastonjkarji so najbogatejši, sloj bankirjev in finančnikov, ki je ob neizmerno visokih osebnih premijah aktivno sodeloval pri kolapsu celotnih gospodarstev držav.

Če ima Brščič prav in je prerazporeditev premoženja, ki jo vsebuje ideja UTD, v bistvu nasprotna načelom tržnega kapitalizma ter napoveduje radikalnejšo rekonstrukcijo družbe, je to za nas argument za. Ne moreš po eni strani tolči po človeku kot po zadnjem oslu, po drugi pa pričakovati, da bo ostal samozavesten in podjeten.