Tiskane izdaje
Ko beseda nanese na kamen, majhne, živahne oči zažarijo in drobno pojavo prežame nova energija. So stvari, ki jih človek nosi v sebi za vselej. On nosi kamen. Kraški kamen. Štiriindevetdesetletni umetnik Bogdan Grom, rojen v Trstu, ki že več kot 50 let živi v Združenih državah Amerike, se te dni spet mudi na domači zemlji. Pred nekaj dnevi, ko sva se dobila, ga je preganjal nemir, saj se je včeraj odprla njegova velika pregledna razstava v rodnem mestu, in pred njim je še toliko reči, ki bi jih rad postoril.
Ko naju s fotografom v krogu svoje slovenske družine in žene, Američanke Nine, prijazno sprejme v sobi ljubljanskega hotela, je nemudoma jasno, da bo časa premalo. V dolgem življenju se je nabralo preveč za nedeljski intervju. Izjemen opus slik v najrazličnejših tehnikah, kipov, vitrajev, mozaikov in orjaških skulptur, prebliski spominov, hudomušni utrinki in na vrhu kovčka mapa z risbami in igrivimi skicami, ki sta jih v šolskih klopeh zrisala s prijateljem, velikim hrvaškim kiparjem Kosto Angelijem Radovanijem. Otroka, ki sta ostala prijatelja za vedno. Kaj nas zanima? Preteklost, sedanjost, prihodnost? Zakaj ne kar vse troje, Grom zna pripovedovati o vsem. In pripoveduje.
»Vračanja v Slovenijo, kamor prihajam vsaki dve leti, doživljam zelo različno, odvisno od tega, s kom imam opraviti. Ko obidem sorodnike, se moram boriti z javnimi ustanovami za bodoče razstave in za pomoč Slovencem v Ameriki. Sem namreč eden najstarejših ameriških Slovencev in najstarejši med slikarji. Med nami, ameriškimi Slovenci, so nekateri stari celo 104 leta. Na to jaz še čakam. Lahko se zgodi precej hitro,« napove in doda, da ga je malo strah svojih let. »Sem že povedal Türku, ko mi je dal odlikovanje (red za zasluge, leta 2011, op. p.): 'Gospod predsednik, med publiko verjetno marsikdo ugotavlja, da je Grom ujel odlikovanje za rep. Jaz nisem ulovil odlikovanja za rep, za mene je to začetek dolgega obdobja, a zanj potrebujem 25 let.' Drugo bo pesem bodočnosti. Imam še veliko načrtov, rad bi pokazal še marsikaj v zvezi z Ameriko, pa tudi s Krasom.«
V njegovih ameriških letih, ki so se začela 1957. in jih preživlja v kraju Englewood v državi New Jersey – »sem že ob prihodu tja začutil, da New York ni zame« – je nastal velikanski opus, v katerem se umetniku ni bilo treba omejevati. Delal je na platnu, v steklu, bronu, s kamnom, papirjem ... »Ja, kakor rečejo Američani: You name it!« Mikalo ga je vse, od akvarelov, izrezank, vitrajev, skulptur, ki krasijo cerkve, in takšnih, ki lepšajo nakupovalne centre, do arhitekturnih projektov. Seznam samostojnih in skupinskih razstav je obsežen, dela na ogled v številnih javnih zbirkah, v samoti lahko v njih uživajo tudi nekateri zasebni zbiratelji, ki »jih sam nikoli nisem iskal«. Pregledno razstavo je bilo pred štirimi leti mogoče videti v Ljubljani, zdaj so njegova dela na ogled v Trstu. »Trenutno sem malo zaskrbljen. Petnajstega decembra bodo v Trstu v Magazzino delle Idee na Corso Cavour odprli mojo veliko razstavo. Na razpolago imam zelo malo časa, pomagal bom, kolikor lahko. V mojem življenju je bilo sedem ustvarjalnih obdobij in vztrajam pri tem, da morajo biti prikazana vsa.« In še doda, da takšne razstave v tem večnamenskem središču še ni bilo in da upa, da jo bodo znali speljati. »Jaz vedno pričakujem manjšo katastrofo,« pojasni. In kaj se zgodi potem? »Potem se jo pa popravi,« se zasmeji.
V zadnjih letih, pravi, je veliko delal s kovino in z laserjem, na njegove zadnje poteze s čopičem čaka tudi nekaj velikih platen, a mu nagaja roka. »Za stoletnico cerkve sv. Cirila v New Yorku pa so me angažirali, da bom naredil nekaj novega. Denarja ni več veliko, a upam, da še vedno dovolj. Z laserjem bi rad izrezal slovenske motive – Cirila in Metoda – za glavni vhod. Na večji steni pa bi želel prikazati celotno Slovenijo, noše, pokrajino ... skico imam že narejeno. Bomo videli, vederemo,« v italijanščini pristavi umetnik, ki je svoj pečat cerkvi že vtisnil s križevim potom, kipi in lestenci, slovensko veleposlaništvo v Washingtonu DC pa varuje njegov kip Stražar.
Domoljubje
Po toliko letih v tujini, kako razume domoljubje, za katero je bil tudi odlikovan? »Domoljubje je dolžnost, ki jo čutim sam v sebi, stvari naredim po lastnem občutku, in ne zato, ker bi drugi tako hoteli. Jaz sem Slovenec, rojen v Trstu, a ker sem živel dosti v Srbiji, sem tudi velik srbofil, in sicer jugoslovansko usmerjen srbofil. Še vedno imam nekje v mislih staro Jugoslavijo, kar pa ne pomeni, da ne sprejemam realnosti in tega, kar je.«
Pred mnogimi leti, še pred Ameriko, je za slovenski trg med drugim ilustriral Toma Sawyerja in Huckleberryja Finna, zdaj se vrača z ilustracijami knjige Pikapolonica, ki jo namerava založba Sanje izdati na ameriškem trgu. »Zaupam založbi in svojemu vnuku in poskušam razumeti, da so razmere nepredvidljive,« pove.
Z ilustriranjem pa ni težav: »Ko imate moja leta, se ni težko obrniti v otroškost,« reče s hudomušnim nasmeškom. »Biti moraš le naraven in se vživeti v situacijo. To je bila tudi glavna značilnost mojih ilustracij – da sem se vživel. Ko sem delal Toma Sawyerja, sem naredil nekaj po svoje in z urednikom sem se moral malo prerekati, ker je bil tedaj socialistični realizem, moja risba pa je bila humoristična. Povedal sem, da Slovenci potrebujemo nekaj, kar nas bo malo nasmejalo. Glavna urednica Mladinske knjige je razumela, kaj hočem povedati, preglasovala je vse druge in sprejela moje delo. Ko so kolegi izvedeli, so rekli: 'Hvala lepa, Grom, ti si prodrl tam, kjer nam ni uspelo,' in začeli so malo posnemati tudi moj način risanja.«
Ne ubežnik, radovednež
Odločitev za odhod v Ameriko je bila splet priložnosti in radovednosti. Za človeka, ki je odraščal in umetniško zorel na različnih koncih Evrope – od Prage, Trsta, Zagreba, Subotice, Ljubljane, Beograda, Ptuja do študija v Perugii, Benetkah in Rimu, nova priložnost za pogled v neznani svet.
»Naša družina je bila vajena potovati, srečevati nove ljudi, se znajti v novem okolju. Rekel sem: gremo v Ameriko za štirinajst dni, sem radoveden, kaj nas čaka. V Trstu se je iztekal čas za tržaško kvoto za vizume, pa sem si mislil: grem, odprta vrata imam, nisem ubežnik, če se mi ne dopade, se lahko vedno vrnem.
Glavno, da ne vidim nobenega od tistih Slovencev, ki so v Trstu prali posodo in čistili stranišča in isto počnejo v Ameriki. Grom tega ne bi počel, pa če se na glavo postavi. Oni so bili v Brooklynu, jaz sem šel v nasprotno smer, v Westchester County, najbogatejši in najlepši predel, kjer je kot v Švici, če pa imaš denar, je lahko še boljše.«
Denarja je za začetek nekaj bilo. »Nekdo je napisal: Grom je prišel v Ameriko s 300 dolarji. Ja, 300 dolarjev je v Ameriki takrat nekaj pomenilo. Sicer pa sem se jaz vedno preživljal s svojimi stvarmi, z ustvarjanjem.« Tudi zato, najbrž, ga nikoli ni zares mikalo, da bi se vrnil v domovino. »So me precej hitro potegnili v delo.«
Že takoj po prihodu so se mu po vrsti srečnih naključij odpirala vrata. Da mu za prihodnost v ameriškem svetu ni treba skrbeti, ker mu je v nekem določenem trenutku uspelo, tega ne more reči. »Ves čas sem delal in ves čas služil, tako da je bila kontinuiteta. Zelo pomembno pa je bilo, da sem dobil armensko katedralo. Z njo sem New Yorku prispeval spomenik, tega ne bodo podrli. Pa pomembna so tudi dela, ki so predstavljena v moji monografiji Bogdan Grom: Oprema sakralnih objektov v Ameriki. Nikoli se nisem čutil ogroženega. Tudi danes je tako, da mi je vse, kar potrebujem, zagotovljeno,« pove.
Nova Mehika,
Hrepenenja po Krasu leta niso pregnala. A že dolgo tega je odkril vrhunski »nadomestek« v Novi Mehiki, kamor se je vračal leto za letom.
»Ko sem bil 1980. prvič tam, sem si rekel: tukaj začenjam odkrivati Ameriko. Ob prvi priložnosti sem se vrnil in si šel ogledat kanjone. Pri Albuquerquu, kraju Georgie O'Keeffe, sem zavil proti El Ritu, nato sem pred sabo zagledal kanjon Plaza Blanca. Takrat še nisem imel težav z nogami, in spustil sem se v globino. Pred mano so se pojavile kraške skale v ogromnih dimenzijah. Stene so bile najmanj sto metrov visoke in iz njih so stopale izrazite figure, vse mogoče, fantazija se ti ni mogla ustaviti. Kakor je sonce posijalo, tako so se menjale tudi sence in vsakič je bilo nekaj novega. Prvič sem tam delal od 10. ure zjutraj do 5. ure popoldne. V umetniški koloniji v El Ritu sem stanoval in se vsak dan vračal v kanjon.«
Ob misli na to se mu še vedno smeji.
