Bosopetizem: Jakovi čez in čez podplati

»Podplat je koža čez in čez postala ...« je pradavno tega jadikoval gorenjski stihoklepač in bojda hotel metaforizirati, kako je podplat neobčutljiv del telesa. S tem bi se težko strinjal, enako opozicijskih misli pa je tudi 28-letni Jaka Čop iz bohinjske vasice Kamnje, »v Bukovi dolini, mi smo Bukov'c«, razloži. Je udejanjevalec nazora, bosopetizem imenovanega.

Če bi rekel, da je na pogled popolnoma običajen, recimo od glave do peta, bi malo preširoko zajel, od glave do gležnjev bo bliže resnici. »Od malega smo bili z bratom Mihom in sestro Špelo doma vedno bosi, ko je bila sezona,« aktivno »pa sem bosopetec pet, šest let«. Z globokim razmislekom o bosi nogi, uvidom, »da je to dobra zadeva, a nemalokrat boli,« zato zahteva »premagovanje samega sebe.«

Bilo je nekega jutra, ko se je zbudil mačkast, glava ga je bolela, pogledal je skozi okno, »itak vidim Rudnico«, hrib, ki je Bohinjsko dolino podelil na zgornjo in spodnjo, »si rečem, kaj, če bi šel bos gor,« malo za kazen, malo v izziv. »Vzel sem psa,« mešanca med labradorcem in črnim samojedom, »pa jabolko in liter in pol soka.« Popolnoma nepripravljen, brez vaje, gor in dol, »dol je bilo res hudo«, saj so pritiski na nogo še toliko izrazitejši kot pri navkrebrni hoji.

Ekonomski tehnik pravi: »Osem, devet ur si na šihtu, cel lajf si obut, veliko ljudi je še doma obutih. Pomembno je, da se sprostiš, da se sezuješ.« Dobesedno in nedobesedno. Da greš k naravi, »da stopiš v stik z materjo zemljo. Bosohodstvo je višja zavest, zavedanje svojega telesa, zemlje, vesolja.« Ja, če si bos, si trdno na zemlji, zato je toliko zanimiveje, če te vesolje privlači, kot Jaka.

Nadaljevanje: »Totalni zakon je, ko se sezuješ v gozdu, čuti se ti izostrijo, gledati moraš, kam stopiš. V gojzaricah si buldožer, brcaš kamenje, bos pa si previden.« Eno je podlaga, drugo temperatura. Spodnja meja je kar sitna, pri »sedmih, desetih stopinjah je že mogoče biti bos«, letos se je v Bohinju »sezona, ko se tla dovolj ogrejejo, pozno začela, še sredi maja smo imeli sneg. Pozimi ne hodim bos, toplota skozi podplate prehitro odteka iz telesa.«

O neobčutljivosti: »Podplat je itak občutljiv, deloma se utrdi, peta postane odporna na marsikaj, se odebeli,« le trn ali kaj podobnega ji še pride do živega. Preostali del podplata pa je še naprej hipersenzibilen za različne vrste podlage. In zgornja meja, žerjavica? »Ne, nisem še hodil po njej, ni bilo priložnosti in ne vem, ali sem na to dovolj pripravljen.« Takole: »V Kopru sem pred Mercatorjem vztrajal na vročem asfaltu, mislim, da zdržim pol ure.« Še o trpljenju, »najhuje je bilo na Rudnico, z naše strani je pot zelo ostra«, v primerjavi s Triglavom, kjer so pristopi uhojeni.

Športnik pa ne

Jaka je že nekaj let tudi član športnega društva Bosa noga iz Šenčurja, »a nisem športnik«, no, »trikrat sem bil z društvom bos na Triglavu, ene trikrat pa obut«. Triglava ne mara, zaradi višine. »Vedno smo šli za dva dni, že prvi dan do Planike smo bili kar precej ranjeni,« zato je bil naslednji dan do vrha res bolečinski zalogaj. »Dol pa obuti, tudi sicer so nam rukzake drugi nosili.« Pa če očevljenemu planincu zdrsne na zlizani skali, bosemu še toliko prej.

Pred domačijo me je Jaka pričakal neobut, nato sva se odpeljala do jezera, on je šofiral, bos, »še toliko boljši občutek imaš na pedalih, samo s palčkom na gas pritiskaš«. Upa(va), da bosa vožnja ni prepovedana. Kdo bi vedel.

Ga čudno gledajo? »Bos grem po opravkih, na pošto, v trgovino, na bencinsko,« pa doma ves čas na kmetiji veliko pomaga. Na šihtu bi bilo prenevarno, z lesom dela, v cerkev, če bi hodil, bos verjetno ne bi šel, zaradi mraza, ne boga, »ta je s takimi stvarmi skuliran«. Bohinjski sir je pa, na makadamu, bos prodajal. Umazanija? »Če hodim po asfaltu, si noge vedno umijem, sicer ne, spim z nogami čez rob postelje.« Namenoma gotovo ne bi v crkovino stopil, pa nikakor v človeški iztrebek, pa saj to je obutemu enako sitno, s kravjeki je drugače, se zgodi, »ne pizdim, ne nazadnje so si včasih v baretah noge greli«. Še umazanija, v peto se zažre, včasih nezdrgnljivo. Najtegobnejši so žeblji, črepinje, trni, ostri, nenaravni predmeti, pa vseeno, ranjen podplat se sam pozdravi, teorija podplata, te, one energijske ali kak­šne že točke ga ne zanimajo, »o tem nisem bral«.

Je utrjeno stopalo imuno na žulje? »Ne, seveda me čevelj lahko ožuli,« saj gre za drgnjenje nenaravnega materiala ob kožo, bos pa, »popraskaš se, ponesreči zadeneš ob kamen«. Ko so šli na Triglav, so izumili bose štumfe, varovali so gležnje, podplatov ne, ker jih niso imeli.

»Neumno mi je, ko vidim tekače, obute, oblečene, z muziko v ušesih.« Ali ko pridejo ljudje do jezera, Bohinjskega, pa vanj niti nog ne namočijo ... »Moraš se sezuti, moraš se odmašiti.« Muzika, saj je tudi Jaku jako blizu, veliko je posluša, pa računalniško kaj skomponira, televizije ne gleda, cajtengov ne bere, knjige pač veliko, znanstvenofantastične, fantazijske, psihološke, poljudnoznanstvene, humorne.

Ta dolga beseda

»Ljudje se delimo,« tako Jaka, »na bosce in obutce«, se bojim, da so eni v grozoviti manjšini, bosca moti, da ne vidimo narave okoli sebe, da se bojimo kač. »Pa saj te ne piči, če je ne ogrožaš, saj strup špara, iz ljubega miru ti ne bo nič naredila. Pa kako noro je, ko netopir prvič prileti iz gnezda,« pa ...

Tako je, če brez posebnega teoretiziranja živiš odmašeno, ne zama­š(č)eno, brez ekstremov, načrtovanih podvigov, te priložnost prinese, ali naključje, kot je Jaku Rudnico.

Seveda ima vsaka veja svoje podvejice in tako so bosopeti teh koncev svoje žitje popestrili z bosopetobalvanizmom, ko balvan, bolje, balvanček, »obhodiš po točno določenih točkah«, imaš zelo različno težavnostno ocenjene detajle. Kot pri balvanskem plezanju, le da bosonogi ne uporabljajo rok. Ali so Bohinjci nekaj posebnega ali ne, tokrat ob poti pustimo, vsekakor pa velja, da bosopetizmu v tistih krajih pravijo bohsopetizem.

A če bi se oziral, simpatijo si izbiral, zagledal pri mizi sosednji junakinjo – bi se ji približal bos ali bi se za vasovalno priliko obul? »Ne bi se obul, ker to ne bi bil jaz.«

Seveda se spodobi, da sogovornika, preden gre tekst med ljudi, vsaj deloma razumeš, se vanj vživiš. Kajpada si ne predstavljam, da bi pisal o Tini, če ne bi bil vanjo vsaj malo zatreskan ali če ne bi oboževal njene pesmi, tudi ne bi intervjuval politika, če ne bi bil na tihem privrženec njegovih idejnosti. Zatorej, ko sem iz Kamnja prišel v domače loge, sem se ročno sezul in se z udi, prekritimi s prozorno, malone plavalno kožico, namenil do sosedov, 40 metrov z najgrobejšim šodrčkom posutega asfalta nas loči. Bilo je peklensko, čakal pa me je še spust nazaj. Končal sem ga v trdi temi, in če me kdo vpraša, ali sem naslednji dan izziv ponovil, mu odvrnem: ta je pa bosa.

Mi je pa po učni urici z Jakom Čopom zdaj ponoči laže, ko grem bos na stran, brez pretiranega strahu, da se bom usodno prehladil. Odmašen, v stiku z naravo, no, parketom.

Še ena spreobrnitev? Kdo ve, a Jaka nazaj med obutce ne bo šel, če bi, bi bil Poč Akaj.