Tiskane izdaje
Kaj je celotna zgodba o teh 50 odstotkih Slovencev, ki odgovarjajo, da so zmožni podjetništva?
Slovenci smo prepričani, da smo se sposobni podati na takšno pot, vendar podjetniške namere in tudi dejanska stopnja podjetništva ostajajo nizke. Del razlogov za ta razkorak je lahko v napačnem razumevanju zahtevnosti podjetniškega poklica, zmotno prepričanje, da je imeti svoje lastno podjetje pravzaprav preprosto. Drugi del razlogov se razkrije takoj za tem: ko anketarji vprašajo ljudi, ali torej nameravajo v prihodnjega pol leta podjetje res ustanoviti, je takšnih bistveno, bistveno manj. Ampak sam na to izraženo samozavest kljub temu gledam s pozitivnega vidika, ti ljudje so že s tem, ko so se izrekli za sposobne podjetniške kariere, dali pozitiven prvi impulz, da bodo morda v prihodnosti to res naredili. Ta potencialna samozavest je koristna, brez nje kot povsod v življenju tudi v podjetništvu ne gre. Saj veste: če ste prepričani, da zmorete, boste tudi zmogli. Če mislite, da ne zmorete, imate povsem prav.
Kje se torej ustavi? V Sloveniji imamo, kakor vem, samo okrog 150.000 podjetnikov.
Kakor sem prej rekel, so nekateri samo naivni in dejansko nimajo te sposobnosti – in to si moramo kar pošteno priznati, tudi če hočemo biti še tako spodbudni. Drugi problem je v tem, da nekateri nimajo niti osnovnega vedenja o tem, kaj podjetništvo sploh je, čeprav je v svoji osnovi tako enostavno, da ga lahko opišemo s samo tremi vprašanji, na katera je treba odgovoriti, preden gremo v posel: ali znam narediti karkoli zares dobro, tudi če je to samo pometanje. Potem pride drugo, kritično: ali bo kdo to kupil? Ali je kje kdo, ki moj izdelek, znanje, storitev potrebuje in je pripravljen za to plačati? In tretje vprašanje: ali bom s tem, kar znam, zaslužil? Ali bom z denarjem, ki ga bom dobil, lahko pokril stroške? Da bodo moji prihodki večji od odhodkov, da bom torej ustvaril dobiček. Nasploh v Sloveniji primanjkuje te zdrave ekonomske logike, da je treba s svojim delom ustvarjati več, kot porabimo, in da je treba ne samo narediti, ampak tudi prodati. Sicer pa smo po deležu podjetnikov med prebivalstvom kar primerljivi z evropskimi državami, drugo vprašanje je, kakšni so ti podjetniki, ali so sposobni razvoja in zaposlovanja. Eno je poskrbeti sam zase s samozaposlitvijo, drugo pa širiti podjetje, iti v mednarodni prostor. Država bi morala znati pripraviti učinkovite podporne programe za različne ciljne skupine, saj razvoj ne more temeljiti na tem, da smo vsi samozaposleni. Vsi pa bi morali biti odgovorni za sebe in ne pričakovati, da bo nekdo drug poskrbel za nas.
Ali pri nas narašča delež podjetništva iz nujnosti? Torej podjetništva, ki se ga je treba lotiti zaradi preživetja.
Na srečo v Sloveniji še vedno prevladuje podjetništvo zaradi priložnosti, kar je dobro in bi ga bilo treba spodbujati, da bi ga bilo čim več. Največ podjetništva iz potrebe je namreč v slabo razvitih državah in pravzaprav ni dober pojav, saj sporoča, da ni druge možnosti. Pred kratkim sem bil v Maleziji, na predstavitvi poročila GEM, in pred tem v Vietnamu, ki je izrazito revna država. Tam je res mogoče videti podjetniško »vrenje«: vsak nekaj dela. Tudi ko smo se vozili skozi odročne vasi, smo pri vsaki hiši opazili kakšno grajzlarijo, kakor rečemo temu pri nas. V mestu vidiš striženje na kar na pločniku, na cestninski postaji prodajajo kruh kar s kolesa ljudem, ki se vračajo iz službe, prodaja sadja ob cesti, skromna kuhinjica na kolesu, trgovinice, odprte še ob enajstih zvečer. Tam je to razumljivo; industrije skoraj ni, ljudje ne morejo v službe. Nihče ne bo poskrbel za tebe, če ne boš sam. V visoko razvitih, inovativnih državah je več druge vrste podjetništva, takega, ki ga poganjajo priložnosti: ljudje jih opazijo in izkoristijo. V razvitem svetu večino podjetij, kar 80 odstotkov, ustanovijo ljudje, ki službo že imajo. Torej ne iz nuje, ampak zato, ker vidijo možnost in ker želijo delati zase. Prevladujoči razlog, zakaj Slovenci ustanavljajo podjetja, ni v nujnosti, ampak v želji po neodvisnosti in osebni svobodi, v čemer smo zelo visoko med primerjanimi državami, tako v Evropi kot v svetu.
Je podjetništvo majhnega obsega rešitev za Slovence, ki so v zadnjih letih izgubili službo – ne po svoji krivdi?
Za nekatere prav gotovo, za vse pa le ne. Tisti, ki ima potencial in željo, bi moral najprej pri sebi resno razmisliti o tem, kakšno življenje želi in kaj je pripravljen za to narediti. Sam ali skupaj z drugimi. Potem bi moral opraviti resen, iskren obračun s seboj, kaj dejansko zna, in v prvem koraku dati na stran vse morebitne titule, položaje, ki jih je imel, vso mikroslavo, ki jo je mogoče žel. Vprašati se mora, ali želi biti od tod naprej sam svoj gospodar. Na tem temelju mora po mojem mnenju stati odločitev, ali bo energijo vlagal v to, da si najde novo službo, ali pa v to, da gre na svoje. Ko bi človek to razčistil, bi bila pot enostavnejša. Stopil bi iz okvira, ki mu na primer govori, da je »ekonomist, da je študiral 16 let in res ne more nič delati z rokami, saj ni 'fizičar', ampak mislec«. Če tega, da je nekdo diplomirani ekonomist, v nekem trenutku nihče ne »kupi«, je na trgu delovne sile brez vrednosti. Ljudem ni lahko, vem: včasih ne le da izgubijo službo, pogoltniti morajo tudi grenko pilulo spoznanja, da so izgubili velik del svojih kariernih investicij. Ni pa izgubljen drugi, mehki del veščin: razumevanje, sposobnost analize, komuniciranja, navezovanja stikov, krog znancev, prijateljev, poslovnih partnerjev ... Kajti podjetništvo nujno potrebuje to, da znaš nekaj prodati, ne le narediti. Slovenci smo zelo delaven narod. Opažam, da je veliko Slovencev ponosnih na to, da nekaj znajo narediti. Vedo na primer, da znajo speči odlične kekse, saj jih vsi hvalijo. In kaj potem? Da jih znam narediti, je samo prvi korak, treba jih je tudi prodati.
Kaj pa bi vi naredili s keksi, ki jih vsi hvalijo?
Preveril, ali je kdo pripravljen tudi plačati zanje. Najmanj, kar je, bi jih slaščičar lahko raznosil k znancem in sploh vsem, ki jih pozna, in jih vprašal, ali bi jih kupili – to so tisti, ki so jih pred časom tako hvalili. Vprašal bi, ali bi bili pripravljeni kupiti vsak mesec pol kilograma. Mislim, da bi jih zanesljivo prodal – če bi bili seveda res dobri in če jih ne bi prinesel v nemarni plastični vrečki, ampak bi se potrudil z lično in domiselno embalažo. Nekaj elementarnih veščin je že treba poznati, tudi kosila ne postavimo na mizo kar v loncu. Mislim, skratka, da je bolj pametno prej dokazati, ali ima izdelek potencialni krog kupcev, kot takoj ustanavljati podjetje. Če boste zbirali uspešne zgodbe posameznikov, ki jim je uspelo, boste zelo pogosto naleteli na primer, da so kariere zrasle iz hobija.
Pa mislite, da je v današnji tehnološki družbi mogoče uspeti z elementarno ročnimi veščinami?
Da, mislim celo, da imajo v obdobju gospodarske krize posamezniki, ki zmorejo delati dobrine za dnevno porabo, in tisti, ki imajo kakršne koli ročne spretnosti, dosti več možnosti na trgu.
Ampak kako lahko piškote, če ostaneva pri tem primeru, prodajam tako, da ne bom davčni prestopnik? Če jih prodam recimo za samo 300 evrov na mesec in nisem zaposlen, študent ali upokojenec. Kako bi država morala postopati s takimi vrstami, obsegi ali začetki podjetništva?
Sam se nagibam k rešitvi, ki bi na začetku podjetniške poti zagotovila nekakšen moratorij na plačevanje davkov, leto dni, morda dve. Še zlasti v primerih, ko se na podjetniško pot podajajo tisti, ki so izgubili zaposlitev. Mar ni bolje, da se ti nesrečni posamezniki, ki so izgubili zaposlitev, največkrat ne po svoji krivdi, poskušajo postaviti na svoje noge, kakor da posedajo doma. Saj bodo vendar tisti skromni denar, ki so ga zaslužili s svojim delom, porabili in s tem dali zaslužek drugim. Mislim, da je treba ljudi motivirati za podjetniško kariero, saj nikogar ni mogoče prisiliti, da bo podjetnik, če se sam ne odloči za to.
Evropska unija je minuli mesec predstavila akcijski načrt Podjetništvo 2020, v katerem daje poseben poudarek promociji podjetništva med ženskami, mladimi, starejšimi, migranti ... Ali to pomeni, da je razvojni poudarek na najmanjših, mikropodjetjih?
Ne, ampak da so kljub velikemu številu to zelo ranljive skupine ter da so, zlasti tehnološki startupi, pogosto z velikim potencialom rasti. Brez več podjetništva Evropa ne bo zmogla konkurenčnih pritiskov Amerike, Indije, Kitajske. Podjetniški talent je ena najbolj dragocenih substanc naroda in ga je treba spodbuditi in v podjetništvo pritegniti mlade, zlasti visoko izobražene posameznike. Ni brez razloga, da akcijski načrt nosi naslov Ponovno prižiganje podjetniškega duha v Evropi.
Kaj pa več pouka o podjetništvu v šolah, kar je tudi predlagano v tem načrtu? Bo to imelo kak učinek?
Mislim, da bo – vsaj raziskave s področja podjetništva kažejo, da kjer je uveljavljeno podjetniško izobraževanje, je tudi več podjetnikov. Pika. Napaka v Sloveniji je tudi, da ljudi od vrtca naprej ne navajamo na to, da je dobro biti podjeten in ustvarjalen. Kar poglejte ameriške otroke, ki na prirejenih stojnicah pred hišo prodajajo limonado. Pri nas bi nas obtožili, da izkoriščamo otroke. Mislim, da bi morali za začetek ljudem na kar najbolj preprost način povedali, na kaj je treba paziti, ko greš na samostojno podjetniško pot. Nič ni narobe, če to za začetek skrčimo v preprostih deset pravil poslovanja tipa »Potrebujete nekaj, kar boste prodajali«, »Zaračunate lahko le toliko, kolikor so stranke pripravljene plačati«, »Zaslužiti je treba več, kot porabite«. Šele pozneje nastopi faza pisanja poslovnih načrtov. Podjetniško izobraževanje je treba prilagoditi stopnji šolanja. Na univerzah ga je treba bolj uveljaviti. Katastrofa je, da razen na poslovnih in ekonomskih fakultetah študenti ne izvedo tako rekoč ničesar o podjetništvu. Da jih učimo, kako naj iščejo zaposlitev, ne pa, kako naj s podjetništvom sami ustvarijo delovno mesto ali kako naj bodo podjetni in inovativni znotraj večjega podjetja.
Kaj je najpogostejši odgovor na vprašanje, ki ga vaši študentje zastavljajo različnim podjetnikom: »Kaj bi mi svetovali, če bi se jaz odločil za podjetništvo?«
Na EPF bomo letos praznovali 20 let poučevanja podjetništva. Pri predmetu Podjetništvo imajo študenti vsa ta leta nalogo, da poiščejo podjetnika, ki ima ugled in je že dlje časa v poslu. Ne recimo katerega od tistih one man bandov, ki so včeraj ustanovili že sedemnajsto podjetje. Nasvet njihov sogovornikov je v vseh teh letih tako rekoč enoten: najprej se nekaj nauči, pridobi nekaj izkušenj, pošteno delaj, pridobi zanesljive sodelavce. Take učne ankete delamo že skoraj 20 let in v vsaki generaciji se študentje najprej malo upirajo – potem pa so na koncu večinoma zelo zadovoljni. Spoznajo namreč, kakšno je v resnici življenje podjetnikov: da delajo po 12 ur, da je bilo v prvih letih morda hudo, da je trpela družina, da pa bi vsi še enkrat šli v podjetništvo.
Po nekaterih podatkih je lani v Sloveniji propadlo 16 tisoč podjetjih. Kako naj človek ob tem podatku zbere pogum, da gre na svoje?
Morava se vrniti k tisti samozavesti, o kateri sva govorila na začetku. Verjamem, da je težko, zlasti ker je ves čas treba imeti v mislih, da se na državo ni za zanašati, da se je treba zanesti nase – ampak to je tudi srž podjetništva. Država naj zagotovi le okvir, vladavino prava. Ob tem bi bilo treba spremljati dobre zgodbe, ki jih po medijih ni malo. Pa še nekaj je treba vedeti: če je tvoj sosed propadel s podobno idejo, kot ste jo imeli vi, ni nujno, da se bo enako zgodilo tudi vam: le tako ne smete delati, kakor je on. Treba je tudi razmišljati o tem, kje je kakšna nezadovoljena potreba. Ne produkt, potreba! Tak razmislek namreč odpira širše možnosti. Treba je poiskati stvari, ki so neurejene, ki so problem. In potem razmišljati, kako bi bilo mogoče rešiti to težavo. Študentom dam primer kosila v službenem času. Vsi smo v službi in vsi smo lačni. In skočimo ven, nekaj na hitro pojest. Kaj je možnost? Tržno nišo lahko najdete v tem, da boste hrano kuhali. Ampak mogoče je boljša priložnost v tem, da jo boste razvažali po pisarnah. Lahko naredite računalniško aplikacijo z meniji vseh restavracij za določen dan. In še se najde. Treba je razmišljati široko, o potrebi, ne enem samem izdelku. Podjetje ustanoviti je otročje lahko: s. p. boste ustanovili v enem dnevu. Težji del je razmislek o tem, kaj znam, kaj lahko ponudim, najti nezadovoljeno potrebo in kupce, ki bi bili pripravljeni kupiti naš izdelek ali storitev.
