Tiskane izdaje
Psihoterapevt Janko Bohak je bi deset let rimskokatoliški duhovnik, potem je izstopil iz duhovniškega stanu. Povedal nam je, da pri njem ni šlo za tipično zadevo, da bi se torej zaljubil v dekle, ampak za proces, ki je trajal dalj časa. V cerkveni instituciji je bilo vedno več stvari, s katerimi se ni strinjal, njen okvir mu je postajal pretesen.
Del Bohakove odločitve je bila tudi želja, da si ustvari družino; po izstopu je željo uresničil. Zdaj je že 30 let psihoterapevt in klinični psiholog ter predava na slovenski izpostavi dunajske univerze Sigmunda Freuda za psihoterapijo.
Po Bohakovih besedah je cilj celibata v Rimskokatoliški cerkvi ta, da bi se neporočeni duhovniki laže »z nedeljenim srcem« predal službi Bogu in ljudem. A problem je, da se večina duhovniških kandidatov čuti poklicano le v duhovništvo, ne pa v celibat, ki ga zato ne morejo sprejemati »z veselim srcem«; kot nujno zlo ga vzamejo v zakup in v mladostnem optimizmu upajo, da bo že nekako šlo.
Pokojni mariborski škof Vekoslav Grmič mu je nekoč povedal, da celibat zmore dovolj dobro sprejeti in ustvarjalno živeti približno desetina duhovnikov. Drugi se z njim mučijo in jim je pri njihovem duhovniškem delu bolj ovira kot pomoč.
Sicer je Bohak prepričan, da telesno zdrav odrasel moški lahko živi v celibatu. Vendar mora izpolnjevati dva pomembna pogoja. Prvič, da je psihično dovolj trden in zdrav in je »dovolj dober gospodar v svoji hiši«, čeprav Freud upravičeno meni, da to nikdar nismo povsem. Se pravi, da zmore z močnim jazom obvladovati svoje impulze tako, da med vzgib in odgovor nanj vedno vstavi premislek in se v skladu z njim odloči. In drugič, da je odločitev za celibat zares izraz njegovega globinskega čutenja, in ne zunanje prisile ali »kravje kupčije«, da čuti nekako takole: svojo individuacijo bom bolje in laže speljal v tem življenjskem slogu. Ta vrednota, ta življenjski cilj, ki ga nameravam ustvarjalno živeti in mu posvetiti vso svojo življenjsko energijo, mi pomeni več od partnerskega ali družinskega življenja, zato se mu lahko odpovem, ne da bi se zaradi tega čutil prikrajšanega.
Bohak pravi, da so o neporočenosti Jezus in njegovi učenci nekoč razpravljali; on je bil neporočen, večina učencev poročenih. Zato jih je zanimalo, ali so lahko takšni, kakršni so, njegovi dovolj dobri sodelavci. In odgovoril jim je, da so tri skupine neporočenih: eni so takšni že od rojstva. Ni razlagal, zakaj in kako, ali z njimi kaj ni v redu. Očitno ga niso motili. Druge so v to prisilile zunanje okoliščine, ljudje. Tretji pa so neporočeni zaradi božjega kraljestva, se pravi zaradi osebne odločitve, zaradi neke velike vrednote ali cilja, ki se mu želijo povsem posvetiti. In Jezus je sklenil razpravo kratko in jedrnato: »Kdor more razumeti, naj razume.« Po Bohaku je težava obveznega celibata v Rimskokatoliški cerkvi – ta je edina od krščanskih cerkva uvedla obvezen celibat in vsem dejstvom navkljub pri njem vztraja – to, da večina katoliških duhovnikov spada bolj v drugo kot v tretjo skupino neporočenih.
Kar pogosta domneva je, da je posledica prisilnega celibata v Cerkvi precejšnja nagnjenost duhovnikov k pedofiliji. Vendar nam je Bohak povedal, da za takšne sklepe ni trdnih temeljev v raziskavah. »Zato lahko odgovarjam le s primerom iz narave in s psihološkim premislekom: če neki vodi povsem zapremo pot, ne le da ji delno zajezimo naravno pot proti morju, si bo ta energija prej ali slej našla neki stranski obtok.«
Podobno kot za pedofilijo tudi za domnevno večjo razširjenost homoseksualnosti med duhovniki po Bohaku v raziskavah ni dokazov. A tudi če bi bilo med duhovniki zares več homoseksualnosti kot v splošni populaciji, to po njegovem mnenju še ni nujno posledica celibata. »Mogoče je namreč, da je pri nekom del motivacije za duhovništvo v Cerkvi prav že ozaveščeno ali še nezavedno homoerotično nagnjenje,« je sklenil mariborski psihoterapevt.
