Človek je pokrajšal ljubezensko formulo

Pogovor s psihološkim astrologom in psihoanalitikom Matjažem Regovcem se je stkal okoli pojmov, kot so promiskuiteta, kompulzivnost, osebnostne dimenzije, spolna usmerjenost, (naj)ljubezenska zodiakalna znamenja. Za svojo doktorsko disertacijo o spolnosti in osebnostnih tipih na domači strani Instituta za psihološko astrologijo in psihoanalizo Ljubljana (IPAL), ki ga vodi že dvajset let, vabi k izpolnjevanju vprašalnika. Vprašanja pa niso namenjena le za raziskavo, človeka namreč povlečejo za jezik in povabijo v osebno refleksijo. In za konec, saj ne, da bi bili verjeli, da se bo lani ob tem času zgodil konec sveta … »Res se je zgodil!«

Psihološka astrologija je veda, stara nekaj desetletij, opredeljuje pa jo način dela, ki izhaja iz odnosa med astrologom in stranko, ter postavitev ciljev v paru. »Psihološka astrologija je poroka neba in zemlje, astrolog pa ima duhovno-duševno poslanstvo, zato so arhetipske podobe psihološkega astrologa alkimist, mag, svečenik in šaman,« pravi sogovornik, ki je profesionalni član Slovenskega združenja psihoterapevtov in mednarodnega Združenja jungovskih analitikov, in zanimivo, po svoji osnovni izobrazbi univerzitetni inženir gozdarstva. »Astrologija je na nebu, psihologija pa v depresiji in anksioznosti ter psiholoških testih.« Je avtor številnih knjig, ki so nastale s skupinskim delom članov instituta, najnovejši sta Psihoanalitična alkimija in Potovanje skozi C. G. Jungov Mysterium 1.

Raziskava Osebnost in spolnost (odobrila jo je komisija za etiko na filozofski fakulteti), ki meri mednarodno in zajema ljudi, stare od 18 do 75 let, naj bi pokazala povezavo psihologije osebnosti in spolnosti. Matjaž Regovec bo na podlagi odgovorov iskal korelacije, med katerimi so tudi fizična privlačnost in število spolnih partnerjev, spolna dejavnost in dimenzije ekstraverzije (introverzije), prijetnosti (sprejemljivosti), vestnosti, odprtosti za izkušnje in nevrotičnosti človeka. Njegov doktorat je nadgradnja razprave The Promiscuity Papers (Psihoanalitski vidiki promiskuitete), ki jo je predlani izdal v angleškem jeziku pri znanstveni psihoanalitski založbi v ZDA.

Pojem promiskuiteta označuje način seksualnega obnašanja, razumemo jo kot menjavo spolnih partnerjev, v SSKJ je definirana kot spolni odnos brez omejitev. Kaj je v The Promiscuity Papers drugače?

V tej svoji knjigi posebno pozornost namenjam klasičnemu mitu psiho­analize, katerega temelj je odnos Ojdipa in njegove matere Jokaste: Ojdip v naključnem konfliktu ubije kralja Laja in se za nagrado, ker reši Sfingino uganko, poroči z njegovo ženo, kraljico Jokasto, ne da bi vedel, da sta to njegova prava starša. Izhajam iz spoznanja, da sta si bila sin in mati, ko sta se prvič zagledala, strahovito seksualno privlačna – in sicer iz razloga, ker je bil njun primarni odnos do tedaj v celoti zanikan. Tega mita še nihče ni vključil v razmišljanje o promiskuiteti. In ta časovna zamaknjenost v odnosu matere in sina se uredi na seksualni način. To fatalno privlačnost narekujejo geni. Seks se zgodi kot nuja. Tudi kadar nimamo razvitega odnosa s partnerjem, in tega raje razčiščujemo s seksom kot s pogovorom, da bi vsaj za nekaj časa odnos pomirili, je to lahko promiskuiteta.

Promiskuiteta je torej nuja, obnašanje, ki meji na zasvojenost?

Ne opazujemo je le v spolnosti za eno noč ali zvezah, ki hočejo biti zgolj spolne. Tudi nažiranje s hrano recimo je promiskuitetno vedenje ali da na hitro nekoga »nazijamo« ali se na hitro z nekom »damo dol«; celo vsakdanji tek bi lahko prišteli sem. To je vedenje, s katerim si polnimo notranjo praznino. Promiskuiteta je lahko patološka, kadar je povezana s trpljenjem. Lahko pa tudi ni patološka in ni vedno škodljiva. Zato moje pisanje ne izzveni moralistično in ni obsojajoče. Obsesija je vznemirljiva lastnost človeške eksistence. Ne vemo, od kod prihaja obsesivna dinamika; prisilne misli so pravzaprav čudo. Čutimo, kot da nas bo konec, če ne bomo seksali ali se prenažrli ali če ne bomo, ob zasvojenosti s tekom, tekli.

Pri raziskavi z vprašalnikom, katerega vprašanja se nanašajo na spolno vedenje, merite osebnost? Že beseda merjenje se sliši nemogoče.

V znanstveni psihologiji merimo dokaj trajne in genetsko pogojene osebnostne lastnosti: ekstraverzijo in intraverzijo, nevrotičnost, vestnost, odprtost za izkušnje, prijetnost. Vse to želim primerjati z načinom part­nerstva, kot ga živimo v vsakodnevnem življenju. Vprašanja ciljajo na mračno trojico osebnostnih lastnosti: narcisizem, makiavelizem in psihopatijo; nanje se recimo nanašata vprašanji, ali radi manipulirate, da bi bilo po vašem, in ali si želite, da bi vas občudovali. Pri raziskavi spolnega vedenja je treba biti zelo pazljiv, da vprašanja ne bi bila etično sporna, in zelo pomembna je anonimnost. Poleg tega človeka ne sme spravljati v stisko in nevarnost.

Če sprašujete po spolno najbolj aktivnem desetletju, pa je človek že starejši, se bo zamislil; morda mu bo zagodel spomin, morda bo celo ugotovil, da je imel o sebi zmotno predstavo. Vprašanja so zagotovo za večino precej zahtevna.

Mnogi, ki so vprašalnik izpolnili, so poročali o tem učinku, kot ga opisujete. Zelo natančno smo povprašali tudi o usmerjenosti in lestvica se začne s skrajno heteroseksualnostjo, konča s skrajno homoseksualnostjo, med enim in drugim pa so še vmesne stopnje – malo ljudi je v resnici stoodstotno hetero- ali homoseksualnih. Z izpolnjevanjem vprašalnika si dvigujemo zavedanje o nečem, o čemer morda premalo razmišljamo ali pa nam sploh ni jasno, zato na nas učinkuje vzgojno-izobraževalno.

Sredi minulega stoletja je raziskava ameriškega seksologa Alfreda Kinseyja odmevala po svetu, ko je postavila nove dimenzije seksualnosti, ki je bila do takrat tabu.

Kinsey žal ni obravnaval tudi osebnostnih lastnosti. Tudi različne raziskave po svetu zadnjih recimo dvajset let so se sicer nanašale na psihologijo spolnega obnašanja, vendar niso poskušale odkriti celostne slike psiholoških lastnosti v povezavi s spolnim obnašanjem, niso povezale osebnosti, ljubezni in promiskuitete.

In če se pomudiva pri bioloških danostih, ki določajo spolno vedenje?

Potem ugotovimo, da ljubezni ne smemo enačiti s spolnostjo. Izsledki evolucijske psihologije kažejo, da velikost mod določa promiskuiteto, to pa dokazujejo z igrivimi šimpanzi, ki imajo večja moda kot človek, ter mirnimi gorilami, ki imajo moda manjša. Več sperme pomeni večjo možnost izriniti tekmečeve gene. V evolucijski psihologiji velja, da o mnogih stvareh odloča velikost spolne celice. Ženska celica je večja kot moška in evolucijsko preživi tista ženska, ki je sposobna donositi, roditi, nato dojiti. Zato ženska ne more tvegati toliko promiskuitete kot moški. Ženska bi se sicer tudi »dajala dol«, vendar mora hkrati še ujeti samca, ki je premožen; evolucija določa, da se ji to splača. Vendar pozor, tako imenovana teorija hendikepa govori o nečem drugem, namreč da moški počne neumne stvari; recimo, le zakaj se je pavji rep razvil pri samcih, če pa jim nič ne koristi, niti v boju niti za preživetje? Samica si zato misli: če je ta rep, tako lep in tako barvit, v resnici nepotreben, potem mora ta samec res veliko zdržati; takemu bi pa pustila, da bi bil oče mojih otrok. Moški vsekakor želi biti izjemen in to je del dvorjenja, ki pri ženski uspe. Ena od evolucijskih teorij pravi, da je razvoj možganov povezan s psihologijo parjenja – inteligentnost in duhovitost pri moškem postaneta znak primernosti za nadaljevanje genov. Prvi rezultati naše raziskave kažejo, da ekstravertiran partner lažje privabi partnerko.

Četudi raziskava poteka šele od avgusta, me zanima, ali že imate predstavo o spolnem življenju Slovencev.

Zdi se mi, da je po eni strani še vedno tako kot v časih Freuda na Dunaju, ko je bila seksualnost tabu. Resno mislim, da v enem delu prebivalstva še obstaja takšen odnos do spolnosti, medtem ko je druga skrajnost neoliberalen odnos. Promiskuiteta ljudi s takim odnosom je odkrita, liberalna, druga je skrita, hladna, tajna in povezana s krivdo. Prvi radi govorijo o spolnosti in jih ni sram, so ljubitelji in radovedneži, drugi o tem ne govorijo in skrbno pazijo, da se o njihovem početju ne izve. Počutijo se krive, na tihem same sebe kaznujejo. Arhetipsko sta to dimenziji Jupitra in Saturna. Jupitrska je topla, Jupiter je dvojnik Zevsa, velikega očeta vseh ljudi in bogov, boga, ki je imel otroke s smrtnicami in bil tudi biseksualen, razuzdan in razbrzdan. In vendar je bilo to nekako opravičljivo, kajti ustvaril je številno potomstvo, za katero je tudi poskrbel.

Rimski Saturn (grški Kronos) pa po tihem zasleduje nimfo, jo naskoči v obliki konja, potem se rodi Kiron, pol človek pol konj, ki postane zdravilec. To je simbol šamana, ki v sebi in na zunaj nikoli ni povsem družbeno priznan, tako kot sta tudi Kirona zavrgla oče in mati.

Kirona sta nato vzgojila Apolon, bog svetlobe, in Atena, boginja modrosti.

To delamo v psihoterapiji: ponujamo (neo)arhetipsko podporo ljudem, ki jim ni uspelo. Jung je rekel: sedite s svojim pacientom kot navaden človek, pogovarjajte se z njim. Tudi sam priporočam terapevtom, da naj ne gledajo kot zombiji v svoje paciente tri ure ali pa tri leta, preden kaj rečejo. V uri psihoanalize je treba s pogovorom kaj ustvariti.

Rekli ste, da ljubezni in seksualnosti ne moremo enačiti. Kako potem kot psihološki astrolog, kot psihoanalitik in kot proučevalec promiskuitete izluščite pojem ljubezen?

Ljubezen je največja zdravilna sila v kozmosu. Evolucijsko jo lahko gledamo z vidika seksualnosti, ampak sam mislim, da je človek duhovnega izvora. Nastal je iz prajuhe in od boga. Rodi se duhovno in hkrati genetsko, duhovno je božje, v jungovski psihologiji to imenujemo sebstvo. In ljubezen izhaja iz duhovnega sveta in moramo jo negovati. Tudi s telesom jo negujemo – tudi s konkretnimi dejanji, s spolnostjo. Vendar je spolnost namenjena še marsičemu drugemu, ne le ljubezni. Najprej seveda nadaljevanju vrste, nato druženju, nadalje komunikaciji med spoloma, tudi polnjenju praznine, kot smo videli z opisom dinamike promiskuitete. Med vsem tem je ljubezen. Določena vrsta ljubezni je odvisna od spolnosti, obstaja pa cela paleta ljubezni, ki niso odvisne od nje. Problem postmodernega človeka je, da je to pokrajšal in dobil nenavadno enačbo, ljubezen = spolnost, kar je pravzaprav napačno. Psihoterapevti imamo veliko dela, da pomagamo, da se to pokrajšanje lahko primerno razdela.

Ste astrologi to uravnavali tudi s koncem sveta; simbolno seveda? Po lanskih napovedih bi morali zdaj v »brezsvetju« živeti že leto dni.

Pokrajšanje ni samo v spolnosti; takšen instantni načina življenja se kaže na vseh področjih in zato lahko rečem, da je bilo leto 2013 res prelomno. Konec sveta ob lanskem božiču je ljudem pomenil rojstvo zavedanja, kakšno spremembo si želijo. Tudi Jung v svoji že sloviti Rdeči knjigi (The Red Book) omenja nov način umevanja duhovne dediščine. Vzemimo krščanstvo kot močno duhovno doktrino, v zadnjih 2000 letih; bog je zunaj sveta in nekaj počne z ljudmi, ali pa tudi ne. Nova doba prinese nova duhovna gibanja, ki boga vidijo v človeku, ne več v drugem svetu. To pomeni, da samo tisto, kar bomo sami naredili iz sebe, bo bog. Kreativnost posameznika je »bog« in ta nas dohiti z osebnim napredovanjem. Svetost življenja se je preselila k človeku, ni več na nebu in v odtujeni znanosti, ampak je samo to, kar iz človeka nastane. Psihoterapevti dobro vemo, da je rezidenca boga dejansko – v ljubezni.

Kaj bi rekel Jung na vso to evforijo decembrskega praznovanja: vsiljeno potrošništvo in po drugi strani osamljenost mnogih, ki v tem času še bolj boleče pride na površje?

Božiču po krščanski tradiciji sledijo t. i. volčje noči, ko so demoni najmočnejši. V ezoterični tradiciji gre za arhetip božjih vrat, nasproten vratom poletnega solsticija, ki ga zastopa Dioniz, bog plodnosti in veselja. V poadventnem času je trpljenje človeštva največje, arhetipska razsežnost duhovne praznine je lahko najhujša, na površje pride dinamika travme, tudi samomorov je največ v tem času in psihoterapevti imamo nemiren spanec.

Astrologija je sistem, je matematika in je eksaktna veda. Ortodoksna znanost jo pogleduje s strani. Zdaj, ko pripravljate doktorat na filozofski fakulteti, verjetno o tem razkoraku še več razmišljate?

Imamo dve znanosti; scientia meri konkretne zadeve na materialni in razumski ravni, sapientia je starodavna modrost: sem spadajo teologija, astrologija, filozofija, humanistični del psihologije, nasploh humanistika, psihoanaliza … Te bodo v novi dobi vse močnejše. Astrologijo grdo trgajo, kadar jo razglašajo za kvazi znanost. Astrologija, ki ni napovedovanje, in alkimija sta stebra zahodne duhovnosti. Duhovnost je na zahodu od nekdaj za individuume, alkimist in astrolog sta delala v paru. Za Junga je bila astrologija projekcija psihe na nebesni svod. Uporabna je, ko jo narišemo oziroma upodobimo na papirju, proučujemo in lociramo psihične fenomene v določene dele astrološke mandale. Sapientia ne deluje na principu vzročnosti, ampak sinhronicitete, ki pomeni, da se stvari dogajajo sočasno, na različnih ravneh. Primer iz psihoterapije: oseba govori o tem, kako jo je partner prevaral, na ulici pa ravno v tem trenutku nekdo zavpije »varaš me«.

Sinhroniciteta je bila do rojstva sapientie v 17. stoletju samoumevna, nato pa se je na podlagi kartezijanskega razcepa med subjektom in objektom rodila sistematična skepsa; moderna znanost pravi, da tisto, kar doživlja subjekt, ni nujno objektivno, da torej notranje in zunanje ni enako. Ko so dokazali, da se subatomski delci v prisotnosti človeka obnašajo drugače, se je jasno pokazala omejenost scientie.

Astrologija ni napovedovanje, pravite. Pa vseeno povejte, kako vidite prihodnost znanosti.

Spojili se bosta in rodila se bo nova, ki bo upoštevala obe, tako kot alkimija upošteva moški in ženski princip, sonce in luno, zavedno in nezavedno, dan in noč … Ko bosta znanosti očistili sami sebe in pri miru pustili druga drugo, potem upamo, da ju bo bog združil. To bo človeštvu prineslo nov razvoj. Z njim bomo lahko rešili vprašanje energijskih virov, nehali kuriti nafto ter se duhovno in psihološko dvignili na višjo raven.